Print header

Igra vlog

Izkušnje deli: Maša Kranjc
Piše: Špela Kunej

Pred predajo štafetne palice novi prostovoljki ali novemu prostovoljcu sva z Ljubljančanko Mašo v glasni kavarni sicirali izkušnjo dvoletnih inštrukcij iz angleškega jezika. Po dveh urah razgibanega pogovora, sva o njeni izkušnji izluščili sledeče.

Protagonistki. V glavnih vlogah sta nastopili Maša, 25-letna pravnica, ki jo zanimajo pravice otrok, pravičnost v pravu in pravičnost kljub pravu, ter dekle, ki se je pred nekaj leti pod Alpe preselilo iz Makedonije. Psevdonim: makedonska najstnica. Stranske vloge so odigrali člani gostoljubne makedonske družine. Glavna podporna vloga je pri tem verjetno pripadla mami, s katero je Maša med sokovi in slaščicami izmenjala to in ono mnenje o Makedoniji, Sloveniji in odraščanju.

Inštrukcije. Makedonska najstnica se je kljub menjavi države, družbenega okolja in jezika poučevanja, super vključila najprej v osnovno, zdaj pa še v srednjo zdravstveno šolo. Poliglotinja, ki poleg materinske makedonščine tekoče govori srbsko, pogovorno rusko, sedaj pa še elegantno slovensko, si je v novem mestu poiskala nove prijateljice in nadaljevala treninge karateja, v katerem si je že v Makedoniji prislužila črni pas, zataknilo pa se ji je ravno ob še enem tujem jeziku: angleščini. Z odgovornim odnosom do šolskih obveznosti in -sedaj tudi z- veseljem do praktičnih predmetov v zdravstveni srednji šoli, se je obrnila na Slovensko filantropijo.

Na Slovensko filantropijo se je obrnila tudi Maša, ki je svoji mentorici povedala, da si želi početi kaj koristnega, in da bi najraje delala z otroci. Verjame, da zgodnja leta pomembno zaznamujejo celotno prihodnost, in da se vložek v mladih letih kasneje neštetokrat obrestuje. Maša pravi, da jo je po dveh letih makedonska najstnica sicer prerasla v višini in se tudi sicer razvila v fantastično mlado žensko, da pa vseeno velja, da ji bo pomoč pri angleščini pomagala zaključiti srednjo šolo in začrtati poklicno pot.

Pri prostovoljstvu so udeleženi ljudje in prav možno je, da se ti ne bodo razumeli. Filantropija je zato obema dekletoma povedala, da naj se spoznata, preizkusita medsebojno kemijo, in se odločita, ali je le-ta dobra. Dve leti po prvem srečanju, po neskončnih nepravilnih glagolih in domačih piškotih, je odgovor jasen.

Zakaj prostovoljstvo? Pri prostovoljstvu verjetno obstajata dve skrajnosti: tista, kjer oseba pri vsakem pridržanju vrat to objavi na socialnem omrežju, in tista, kjer razen ožjega kroga ljudi, komaj kdo ve, da se nekdo sploh družbeno udejstvuje. Maša spada v drugo kategorijo. Njen odnos do prostovoljstva odseva njeno siceršnje razumevanje družbenih interakcij: oseba A lahko ponudi nekaj, kar se ji sicer zdi malo, a je za osebo B veliko. Na primer, pomoč mamici, da iz avtobusa dvigne otroški voziček, ali pa starejši sosedi, da v stanovanje prenese koše zelenjava in sadja, nabranega na sobotni tržnici. Kar je ključno, tako Maša, je, da se pri pomoči, pri prostovoljstvu, ne razdamo do te mere, da se izčrpamo in pomoč predčasno opustimo. Zato je bilo v njenem primeru praktično, da so bile inštrukcije prostorsko blizu, da vrsta pomoči Maši ni predstavljala velikega napora, in da so bile meje prostovoljstva jasno začrtane. Kot pri vsakem medčloveškem odnosu je pomembno, da vemo, katero vlogo v njem igramo, in da si novih vlog ne izmišljamo in jih -brez soglasja- tudi ne prevzamemo. Mama-sin, brat-sestra, prijateljica-prijatelj, profesor-dijakinja, študijski kolega-kolegica, trenerka-športnik. Prostovoljka, ki nudi inštrukcije iz angleškega jezika-učenka.

Kaj pa «korist», vprašam skoraj naivno. Za učenko je le-ta jasna, otipna; a kaj točno pridobi prostovoljec, prostovoljka? Maša pravi, da nudenja pomoči ne dojema, kot nekaj velikega; da se ji zdi skorajda samoumevno, da damo nekaj, kar je malo, če vemo, da nekdo istočasno prejme veliko; da jo spodbuja to, da bo njena pomoč nekomu na dolgi rok omogočila lažje, boljše življenje.

Da lahko z našim delovanjem dejansko spremenimo življenje, ki ni naše, je tako očitno kot je revolucionarno: akcija-reakcija, inštrukcije-rešitev (počitnic), inštrukcije-napredovanje (v višji razred), inštrukcije-poklic. Do nians Mašine motivacije prideva le skozi moja podvprašanja; njej se pomoč zdi samoumevna!

Država. Z Mašo sva se strinjali, da je za zdravo, prijetno in solidarno družbo prostovoljstvo koristno, morda celo nepogrešljivo. Ker se lahko prostovoljno angažira prav vsak, lahko prav vsak opazi in opozori na manjše in večje družbene probleme, take, ki jim je izpostavljen le posameznik in druge, ki obstajajo na sistemski ravni. Glede slednjih je prostovoljstvo sicer dober začetek in morda tudi sicer nujen del, a da bi se problem dolgoročno in celostno rešil, bi potreboval dolgoročno in celostno pozornost države. Le-ta bi lahko razvila sistemske rešitve, v okviru katerih bi šole samoiniciativno prepoznale šibkosti posameznih učencev in se jim posvetile tako, da učenci ne bi zaostajali. Danes se s problemov šolarjev ločeno spopadajo ti sami, če znajo, starši, če znajo, in Slovenska filantropija, če ve. Šole, z izjemami osnovnih šol, ki -v nekem obsegu- nudijo pomoč socialnih delavk ali (skupinski) dopolnilni pouk, niso sistematično integrirane v rešitev. Vse to ob dejstvu, da je uspeh v osnovni in srednji šoli indikator samopodobe, bodočega uspeha in sreče.

Malo več bi lahko -država in mi, soljudje- naredili tudi pri integraciji tujcev, pri spoštovanju njihovega znanja, tudi če znanje še ni prevedeno v lokalni jezik, in pri nagrajevanju truda: to, da otrok kmalu po priselitvi v slovenščini recitira pesem, pa tudi če z naglasom, si zasluži zgolj spodbude, ne pa bolj ali manj odkrite diskriminacije.

Nasploh, meni Maša, bi moral šolski sistem narediti več pri celostni obravnavi otroka. Znanje matematike in slovnice je super in naj se vsekakor spodbuja, a tudi športni talent, posluh in umetniška žilica niso drugorazredne veščine. Sploh tistim, ki so akademsko šibkejši, lahko prav spodbude na teh področjih sporočijo, da niso nič manj, da obstaja vrednost onkraj spričevala. Štirje slovanski jeziki, črni pas v karateju in neskončne zaloge pozitivne življenjske energije makedonske najstnice dokazujejo očitno.

Epilog. Po dveh letih inštrukcij, zaključenem magisteriju in selitvi v novo stanovanje, se Maša odloča, kam naprej v življenju. Ko bo našla naslednico ali naslednika, bo inštrukcije vestne učenke predala. In ko se burja poleže? Takrat, pravi, si bo poiskala nov projekt.

Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se