Print header

Kaj me briga! Vse me briga

Kaj me briga! Vse me briga!

Maruša Rems, vsestransko dekle in aktivna prostovoljka, ki je zaključila študij anglistike in slovenistike na Filozofski fakulteti ter se trenutno z velikim veseljem posveča študiranju menija v čajnicah čez teden in v pivnicah čez vikend. Zaljubljena v London, fotografijo, improvizacijo in sir! Mačke niso prišle na seznam saj do njih goji »nadljubezen«. Če bi bilo življenje tovarna želja bi se takoj prelevila v piratsko princeso, ki bi prostovoljila po Britanskem otočju in srkala črni čaj z mlekom.

S prsti ovitimi okoli tople kave in čaja sva navrgli par besed o tem in o onem ter po dolgem pogovoru o med-sabo-nepovezanih temah prešli k bistvu.

Y: Torej, da zaplujeva v prostovoljske vode… Vse ima svoj začetek in konec, kdaj si prišla v prvi stik s prostovoljstvom?

M: Najbrž tam nekje leta 2009/2010. V stik s prostovoljstvom sem prišla zato, ker sem si res nadvse želela iti za dlje časa v London. Ampak ker gre za drage sanje sem potem začela delati na projektih prostovoljskih organizacij, ki pripeljejo prostovoljce iz tujine na nek projekt. Seveda sem si poiskala tiste, ki so bili v Angliji. Zelo hitro pa sem potem tudi opazila razpis v Sloveniji pri Improligi za reporterja. Tako sem začela pisati reportaže in ostala pri Improligi do danes.

Y: Kaj pa ti predstavlja prostovoljstvo?

M: Se spomniš, ko si bil v osnovni šoli in si bil vpisan v 6 do 19 krožkov? No, to. Pač te stvari, ki jih delaš ob študiju, da nisi strogo usmerjen samo v eno smer pa tudi, da se malo najdeš v nekaterih stvareh. Tako so ene organizacije bolj na kulturnem področju, spet druge bolj na področju dobrodelnega udejstvovanja, spet nekatere so pa tam zato, ker je zabavno sodelovati.

Y: Torej lahko predvidevam, da trenutno sodeluješ z večimi organizacijami? S katerimi organizacijami pa si sodelovala v preteklosti?

M: Najbolj aktivno pri dveh - pri Improligi in Društvu Ključ, ki se bori proti trgovini z ljudmi. V preteklosti sem večinoma sodelovala projektno, ker je bilo povezano s faksom kot recimo literarni natečaj Rdeča nit in dobrodelni projekt Humanistika. Tri leta pa sem bila odgovorna za PR pri tabornikih v Sežani. Vodila pa sem tudi izobraževanja na temo fotografije in besednega izražanja. To pa je več ali manj to. Kar se tiče prostovoljstva v tujini pa sem šla zmeraj na lastno pest.

Y: Kakšno vrsto prostovoljskega dela pa si opravljala v tujini?

M: V Reddingu (kar je 20 minut z vlakom stran od Londona in takorekoč »close enough«) sem pazila otroke na festivalu One world, kamor se grejo ljudje za dva tedna malo odklopit in živijo v stiku z naravo. Organizirana so različna predavanja in delavnice, v tem času pa ti paziš otroke, se igraš z njimi... Med drugim sem se v tujini udeležila tudi izmenjav. V Turčiji smo delali z otroki, ki so bili sirijski priseljenci, v Londonu sem bila na izobraževanju na temo političnega gledališča, kjer si izbereš neko temo in lobiraš na to temo skozi improvizacijsko gledališče. Bila pa sem tudi na Češkem, kjer je šlo za projekt Znanost za družboslovce.

Y: Torej vidim, da te zanimajo raznolike stvari. Kaj pa se ti je najbolj vtisnilo v spomin? Mogoče kakšen dotičen projekt, ki se te je še posebej dotaknil?

M: Rekla bi, da lanska Improbriga, ker mi je uspelo združiti obe organizaciji, ki sta mi najbolj pri srcu - torej Improligo in Društvo ključ, kjer smo v povezavi z Rotaractom zbirali sredstva, ki jih je kasneje dobilo Društvo Ključ. Moram reči, da je bila akcija zelo uspešna. Na predstavo, ki smo jo organizirali so prišli tudi vsi vodilni iz društva. Bili so nadvse zadovoljni in hvaležni, saj so ponavadi dokaj spregledani s strani ljudi, ki organizirajo akcije in s strani drugih organizacij. 

Y: Sliši se super, škoda, ker sem zamudila! Bi mogoče povedala še kaj več o Improbrigi?

M: Improbriga je del društva Impro. Pod okriljem projekta Improliga delujejo še druge, interne stvari, kjer se poskušamo udejstvovati na različne načine. Mislim, da se je vse začelo z Impromigo, kjer smo se poskušali družiti s soimprovizatorji na športnih področjih, na neki točki pa se je pojavila ideja, da bi se začeli dobrodelno udejstvovat. V tistem času je kolegica iz Kanade zbirala denar za svoje zdravljenje raka in tako se je Veronika Hana Grubič odločila organizirati tale dogodek. Potem je to nekako prišlo pod ime Improbriga in tako zdaj vsako leto nadaljujemo z nekim dobrodelnim projektom, kjer denar podarimo v dobrodelne namene.

Y: Le tako naprej! Se ti je poleg tega vtisnil v spomin še kakšen trenutek, ko si si rekla »Wau, noro, če ne bi bila prostovoljka tega definitivno ne bi doživela«?

M: Veliko je takih momentov. Večinoma kar se tiče Improlige, vsako leto, ko je finale je res čutiti ta nek »hype«, energijo, povezanost, ker smo res vsi na kupu in je res neprecenljiv občutek. Projekti v tujini so mi dali veliko posameznih malih izkušenj, da sem lahko videla kraje in spoznala cel kup ljudi, ki jih drugače ne bi. Definitivno pa ne bi dobila paketa od prijateljice s Kitajske, ki mi je poslala celo škatlo vesoljske hrane bizarnih barv in oblik.

Y: Zdi se, da je tvoj vsakodnevni urnik zmeraj zapolnjen. Kako kombiniraš svoj vsakdan s prostovoljstvom?

M: S pomočjo Google koledarja! Po pravici povedano je res težko, ker se velikokrat znajdeš v situaciji, da ti je prostovoljska organizacija bolj pomembna kot služba. Hkrati pa živimo v tem nesrečnem kapitalističnem svetu, kjer bi moralo biti ravno obratno. Vse je v iskanju ravnotežja! Sama ne bi rekla, da mi gre dobro od rok. Zaenkrat.

Y: Veliko sreče! Ko pa ugotoviš recept za pravo ravnotežje se toplo priporočam. S čim pa se trenutno ukvarjaš? Pri katerih projektih sodeluješ?

M: Pri Improligi sem trenutno koordinatorka fotografov ter pomagam pri organizaciji in idejni zasnovi kaj Improliga sploh je. Na Društvu Ključ pa izvajam preventivna predavanja po srednjih šolah na temo nevarnosti trgovanja z ljudmi.

Y: Imaš mogoče v mislih še kakšen projekt za prihodnost, ki ga vidiš na obzorju?

M: Ja, ampak še ni za v javnost. Recimo, da se na različnih frontah pripravljajo raznorazne stvari in spremembe.

Y: Naj zaenkrat še ostane skrivnost, pa bo mogoče še kaj več svežega materiala za naslednji intervju. Za konec – bi mogoče kaj sporočila nekomu, ki se odloča za prostovoljstvo?

M: Ja, kaj še čaka?!

Y: Morda na točno te vzpodbudne besede! Kaj pa misliš, iz česa je sestavljen prostovoljec?

M: »Sugar and spice and everything nice!« Ne, sej ne. Rekla bi, da iz veliko energije, motivacije, zagnanosti in zelo velikega srca! 

Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se