Mateja Kos je svetovalka na Statističnem uradu RS, kjer sodeluje pri zbiranju podatkov in pripravi objav. A njen svet se ne vrti zgolj okoli številk – je tudi srce in gonilna sila Kulturnega društva Podkum. Piše gledališke igre za otroke, v zadnjem času tudi za odrasle, vodi otroško dramsko skupino in je bila ena izmed ključnih pobudnic vzpostavitve brezplačnega počitniškega varstva za otroke Urlaub na vasi. Danes vsako leto pomaga pričarati nepozaben teden počitniških aktivnosti za kar sto otrok. Aktivno pelje akcijo Manj svečk za manj grobov v domačem kraju, je članica krajevne skupnosti in zavzeta prostovoljka župnišča, turističnega in gasilskega društva na Podkumu.

1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Začela sem v Koordinacijskem odboru za turizem Podkum, ki je bil ustanovljen leta 2004 v okviru Krajevne skupnosti Podkum in naj bi povezoval delovanje društev in skrbel za razvoj dogajanja v krajevni skupnosti. Vsi člani, ki so leta 2007 pričeli delovati kot kulturno društvo, izhajamo iz tega odbora. Odboru sem se pridružila, ker sem si želela sprememb v kraju. V Podkumu se takrat, razen gasilskih vaj, nogometa ter veselic, ni dogajalo nič drugega. Za otroke in mlade ni bilo dejavnosti. V krajevni skupnosti so se odločili, da ustanovijo odbor za turizem. Moj oče, ki je bil takrat član sveta, me je predlagal za članico in tako se je vse skupaj začelo. Sprva me je motivirala želja po razvoju novih dejavnosti v kraju, danes pa me motivirajo predvsem dejavnosti za otroke in mlade.

2. “Včasih še sama sebe presenetim – nisem si mislila, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Najbolj nepričakovano je bilo to, da sem postala predsednica društva in sem se morala sama naučiti in znajti v svetu birokracije in zakonov. Včasih še sama sebe presenetim, kako dobro znam preučiti zakone in najti rešitve za kakšne situacije, ki se zdijo nemogoče.

3. “Odkar sem prostovoljka, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Včasih dvomimo o svojih sposobnostih, a ko se znajdemo v neki situaciji, ugotovimo, da smo bolj sposobni, kot smo si mislili. V prostovoljstvu sem se ogromno naučila. Kot prvo, sem morala stopiti iz svoje cone ugodja ter pozabiti na natančno organiziran čas. Hitro sem se morala prilagajati situacijam in najti rešitve. Sedaj znam zelo dobro razmišljati izven okvirjev, najti inovativne rešitve z veliko improvizacije. Zelo prav mi pridejo izkušnje z javnim nastopanjem, grafičnim oblikovanjem in spopadanje z birokracijo. Prostovoljstvo mi je prineslo ogromno širine in poznanstev, ki mi na vseh področjih pridejo prav. Predvsem pa sem pridobila na samozavesti in pogumu za javno nastopanje.

4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Prostovoljstvo te lahko zelo obremenjuje, če nimaš dobro organiziranega časa. Moraš si vzeti čas tudi zase. Dvakrat tedensko imam vaje z dramsko skupino, enkrat z otroško, drugič z odraslo. Potem enkrat na teden sodelujem v župniji pri delu z otroki in mladino. Za vikende pa so nastopi z dramsko skupino, ki so v večini v jesenskem in zimskem času. Čez leto imamo različne društvene dogodke in prireditve, udeležujemo se različnih srečanj in promocij po drugih občinah. Imamo še različne delovne akcije in ustvarjalne delavnice v okviru sekcije Urlaub na vasi, poleti pa pripravimo še enotedenski počitniški program za otroke.

5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Prostovoljstvo ti da veliko energije in je nekaj posebnega. Občutek, da narediš nekaj dobrega za skupnost in otroke ti daje voljo in energijo, da vztrajaš. Najbolj me spravi ob živce boj z birokracijo, saj včasih naletiš na ljudi, ki ti zakomplicirajo najbolj preprosto stvar.
Iz tira me spravijo tudi nespoštljivi ljudje, ki komentirajo tvoje delo in ga dajejo v nič, sami pa za ljudi in kraj ne naredijo ničesar. Najlažje je komentirati trud drugih in izpostavljati njihove napake. Kdor dela, dela tudi napake, to vemo vsi. V prostovoljstvo vložiš veliko truda, potem pa ti nekdo z nekaj besedami vzame voljo do dela. V večini se takšne osebe nikoli ne vključijo v nobeno društvo ali organizacijo. Takšni ljudje mi dajo zagon, da jim dokažem, da sem boljša od njih, da se trudim in mi ni vseeno za svet.

6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Najbolj prav mi pride, da se znajdem v skoraj vsaki situaciji in sem vedno optimistična. Improvizacija je veščina, ki se jo v prostovoljstvu zelo dobro naučiš.

7. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležna.”
Vložim ogromno svojega časa. Lahko bi rekla, da je to zadnjih 15 let moj način življenja. Daje mi veliko pozitivne energije, volje do življenja in ogromno dobrih prijateljev in prijateljic, zaradi katerih mi je življenje lepše. Če bi ljudje vložili več časa v prostovoljstvo in željo po tem, da nekaj naredijo za skupnost in druge ljudi, bi bilo manj sporov in nevoščljivosti.

8. “Nikoli ne bom pozabila dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
V mojem življenju je veliko takšnih norih trenutkov. Včasih se še sama sebi zdim malo nora. (smeh) Ampak bolje biti malo nor in srečen, kot pa osamljen in jezen na cel svet. Težko izberem eno norost, so pa najlepši tisti spomini, ki jih preživim z ljudmi, ki jih imam rada, ki mi pomagajo v prostovoljstvu in skupaj ustvarimo nepozabne spomine.

9. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.’”
Zelo veliko mi pomeni, da ljudem pomagam, jim polepšam življenje ali ustvarim prostor, kjer se počutijo sprejete in slišane.

10. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtovala, postalo del mene.”
Vsekakor v otroštvu nisem nikoli razmišljala o prostovoljstvu. Takrat tudi ni bilo toliko možnosti, da bi se kot otrok lahko kam vključil. Danes je tega precej več. Tudi sama se trudim, da vključimo čim več otrok v prostovoljstvo. Na to pot sem bila nekako pahnjena, če bi lahko tako temu rekli. Potem pa sem ugotovila, da je to tisto, kar mi je namenjeno. V tem sem se res našla, mi prinaša veliko sreče, daje energijo in me napolnjuje z optimizmom. Če bi bilo treba, bi se vedno znova odločila za to pot.

11. “Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.”
Moje prostovoljstvo je bolj akcijski film. Pripravljam dogodke, pišem besedila za predstave, skeče, se udeležujem srečanj, razmišljam o novih idejah, nekaj ustvarjam ali hodim na vaje. Od takrat, ko sem začela, in do danes, se je v mojem okolju veliko spremenilo. Večina društev je postala bolj aktivnih, se med seboj povezujemo in pomagamo. Kraj na ta način živi in se povezuje. Brez te povezanosti, da znamo stopiti skupaj, nam ne bi uspelo. Vsak doprinese svoj delček v mozaik dogajanja in tako nastane pisano in prijetno okolje, v katerem z veseljem delaš. Pri večini ljudi so vse prostovoljske aktivnosti dobro sprejete, radi obiščejo dogodke, se pa najdejo tudi takšni, za katere nikoli ni nič dobro. A pomembneje je, da je večini všeč in za te se je vredno potruditi.

12. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sama, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
To, kakšen vpliv imam na okolje, bi najlažje povedali drugi. Vedno rada vsem priskočim na pomoč, jim pomagam in sem zelo vesela, če lahko svoje znanje in izkušnje delim z drugimi. Sem takšna oseba, ki bi rada pomagala vsem. Vem, da me zato včasih kdo izkoristi, a se ne oziram na to. Sem ponosna na to, kakršna sem. Zavedam se, da nisem popolna in da včasih delam napake. Spoštujem kritike, saj lahko tako svoje napake popravim. Največ pa mi pomeni to, da v okolju kaj spremenim na bolje, da komu pomagam v življenju, da mu pokažem pot, ki jo mogoče sam ne vidi, da ustvarim možnosti za nova prijateljstva in s tem vsaj nekomu polepšam ta svet.

Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo regionalnih stičišč za nevladne organizacije, združenih v Mrežo ZaNVO, ter v sodelovanju s Slovensko filantropijo. Mreža stičišč nevladnih organizacij #ZaNVO je ob Nacionalnem tednu prostovoljstva pripravila pogovore z navdihujočimi prostovoljci_kami, ki s svojim časom in energijo bogatijo našo družbo.