Print header

Zgodbe prostovoljcev

VTISI O PROSTOVOLJSTVU PRI MLADIH ZMAJIH BEŽIGRAD

Mladi zmaji Bežigrad je četrtni mladinski center, kjer se srečujejo mladi zaradi učne pomoči ali zato, da bolj koristno preživijo svoj prosti čas in ga zapolnijo z različnimi aktivnostmi in delavnicami. Sem študentka na Fakulteti za socialno delo in v tem mladinskem centru delam kot prostovoljka od novembra 2016.

Moja naloga tam je, da se dobivam z dvema četrtošolcema ter jima pomagam pri matematiki in ostalih predmetih, ko to potrebujeta. Učno pomoč kombiniram tudi s pogovorom o stvareh, ki se ne tičejo samo šole, ampak tudi počutja v mladinskem centru, šoli, doma itd. Delo pri Mladih zmajih mi je v veselje, saj so vsi res sproščeni, zadovoljni ter prijazni. Zato nimam glede tega nikakršnih pripomb. Prav tako nimam nobenih težav z zaposlenimi, saj res znajo motivirati otroke in mlade, da se udeležijo delavnic, imajo pa tudi mizo za namizni tenis, ki je mladim v veliko veselje. Poudariti moram tudi to, da zelo rada delam z »mojima« osnovnošolcema, ki sta zadovoljna z mojim delom in med sabo res lepo sodelujemo. Presenetila pa sta me tudi njuno znanje in zagnanost za delo.

Namen mojega prostovoljskega dela je, da se naučim pogovora z ljudmi na socialno delovni način. Tega se učim tudi v Mladincu, saj je okoli mene veliko mladih in otrok, ki se želijo pogovarjati. Seveda se največ družim s fantoma, s katerima se učim, ampak sem opazila, da se tudi drugi radi pridružijo kakšnemu pogovoru, če ne drugače, se pogovarjajo vsaj med igranjem namiznega tenisa. Dobivam tudi nove izkušnje o pogovoru z mladimi, saj lahko neprestano ugotavljam, katere tehnike pogovora so primerne in kje sem morda naredila napako.

Pri mojem delu so se že začele kazati spremembe v pozitivno stran, saj sem ugotovila, da se je učni uspeh učencev izboljšal. Njune ocene pri matematiki so se zvišale, če je na primer fant, s katerim delam, najprej pisal test tri, ga je nato pisal štiri ali celo pet. Na to pa sem bila res zelo ponosna, saj se vidi, da se je najino delo obrestovalo. Sprememba je še to, da je zdaj osnovnošolec, ki mu pomagam pri učenju, z mano bolj sproščen in mi pove tudi kakšno stvar, ki se mu je zgodila v šoli in se mu ni zdela pravilna ter mi pojasni, kako se je ob tem počutil.

Zmaje v tem mladinskem centru dojemam kot energične posameznike, ki morajo res zahajati v JZ Mladi zmaji, da porabijo odvečno energijo. Drugače pa se mi zdi, da so vsi v redu, tako otroci kot mladi, saj sem pričakovala, da bodo problematični in da se bo treba res truditi, da me bo sploh kdo poslušal. Vendar so me pozitivno presenetili, saj so kar pridni in še nisem zasledila kakšnih večjih težav.

                                                                         Katarina Žibert, prostovoljka pri Mladih zmajih

Božični večer na Onkološkem inštitutu minil ob petju in zvokih kitare

Glasba je univerzalni jezik človeštva. In včasih je potrebna le ena prava pesem, da se umirimo, pomirimo ali da z njo osrečimo nekoga drugega. S petjem že vrsto let osrečuje druge tudi dolgoletna prostovoljka Slovenske filantropije na Onkološkem inštitutu Jolanda Ravnikar, ki je na božični večer več ur pacientom na vseh oddelkih s pesmijo skušala vsaj za nekaj trenutkov polepšati večer.

Jolanda pravi, da je z besedami pravzaprav težko opisati, kaj vse se v takšnem večeru doživlja. Predvsem odzvanjajo melodije in besede pacientov. Pogled trpečega bolnika, tudi mladih deklet in fantov. Strah v njihovih očeh in solze. Nobenih drugih želja več, da bi se le vrnilo zdravje! »Ob stiski bolnika si resnično žalosten in v precepu, kaj narediti. Samo tišina, topel pogled, stisk roke, sočutje. Besede so odveč. Neizmerno sem hvaležna, da  sem imela toliko moči, da sem lahko pacientom polepšala praznični večer s pesmijo, ki je marsikoga zazibala v svet sanj. Čutim, da je glasba zagotovo tudi terapija - zame in za poslušalca. Morda bo petje po bolnišnicah nekega dne postalo vsakdanjik. Kot povedo akademsko izobraženi glasbeniki, so raziskave namreč pokazale, da petje sprošča, umirja in pozitivno vpliva na možgane«, poudarja Jolanda.

»Na božični večer smo vsi še bolj ranljivi. S pesmijo sem poskušala obuditi upanje, ki, pravijo, umre zadnje. Nekdo me je vprašal, kako mi lahko poplača za moj obisk s pesmijo. A za to ni denarja, to so čisto druge življenjske dimenzije. Ob takih trenutkih v življenju se zaveš, da bogastvo ne pomeni nič, šteje samo sočutje do sočloveka. Pomemben je ta trenutek, pomembno je, kako živimo sedaj in kaj dajemo drug drugemu danes, kako drug drugemu polepšamo dan, kolikokrat rečemo hvala, oprosti, rad te imam. V pehanju za stvarmi in denarjem gre lahko življenje povsem mimo nas!« poudarja Jolanda Ravnikar.

Prostovoljstvo vam ponuja zanimive zgodbe. Tukaj si lahko preberete nekatere izmed njih, vabimo vas, da nam vašo prostovoljsko zgodbo pošljete (novice@filantropija.org) in z veseljem jo bomo objavili.

Arhiv: 

Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se