“In a gentle way, you can shake the world.” - Mahatma Gandhi

Pred tremi leti sem prvič stopila skozi vrata Slovenske filantropije v Mariboru. Želela sem izboljšati svoje znanje slovenščine, hkrati pa pomagati otrokom z migrantskim ozadjem pri šolskem delu. Vendar sem po letih vztrajnega dela tam našla veliko več kot le priložnost za učenje jezika. Našla sem prijateljstva, skupnost in predvsem razlog, da si še naprej za nekaj prizadevam.

Pri štirinajstih letih sem se zaradi šolanja preselila v Slovenijo. Ob vstopu v neznano okolje sem spoznala, kako osamljeno se lahko počutiš v družbi, katere jezika še ne obvladaš in katere kulture še ne razumeš povsem. Namesto da bi sprejela osamljenost, pa sem začela graditi povezave - najprej v Mariboru, nato pa tudi čez državne meje, vse od Slovenije do Indije. Moje vodila je bilo, da nihče ne bi smel izginiti znotraj sistema. Ne zato, ker ne govori jezika. Ne zato, ker se njene ali njegove težave drugim zdijo nevidne. In ne zato, ker se njena ali njegova kultura razlikuje od kulture drugih. Verjamemo, da si vsak človek zasluži biti viden, slišan in vključen. To prepričanje je oblikovalo naš pristop, ki temelji na treh stvareh: umetnosti, izobraževanju in dialogu.

Zakaj prav te tri?

Umetnost ljudem omogoča izraziti izkušnje, ki jih je včasih težko ubesediti.

Izobraževanje ustvarja razumevanje in spodbuja preseganje naših predpostavk.

Dialog pa otrokom iz različnih okolij omogoča, da se med seboj zares srečajo, namesto da bi drug o drugem imeli le predstave in predvidevanja.

Moje prostovoljsko delo se je začelo pri Slovenski filantropiji v prvem letniku srednje šole. Sprva sem nudila učno pomoč, otrokom pomagala pri domačih nalogah in si prizadevala ustvariti prijetnejše in bolj vključujoče šolsko okolje za tiste, ki jim slovenščina ni bila prvi jezik. Pravzaprav sem se prostovoljstvu sprva pridružila zato, ker sem želela izboljšati svojo slovenščino. Pomagati otrokom pri domačih nalogah v jeziku, ki ni moj materni jezik, se je morda zdelo nekoliko nenavadno, vendar se je moje znanje slovenščine sčasoma močno izboljšalo. Še pomembnejše pa je bilo spoznanje, da sem želela ostati, ker sem ugotovila, koliko lahko že majhna količina našega časa pomeni nekomu drugemu. Po enem letu sem se odločila svoje delo nadaljevati z drugačnim pristopom. Namesto, da bi se osredotočala predvsem na individualno učno pomoč, sem začela organizirati likovne delavnice, na katerih so se otroci iz različnih kulturnih okolij vsakih nekaj tednov lahko srečali, slikali, ustvarjali in se izražali skozi različne oblike umetnosti. Gre za nadaljevanje tega, kar sem se naučila pri Slovenski filantropiji: noben otrok ne bi smel imeti občutka, da mora skrivati svojo kulturno identiteto, da bi nekam pripadal.

Otrokom moramo ponuditi prostore, kjer je vključevanje naravno in domače, ne pa prisiljeno; prostore, kjer razlike niso nekaj, kar moramo premagati, temveč nekaj, kar lahko med seboj delimo. Te ideje so me sčasoma vodile k nadaljevanju likovnih delavnic na osnovnih šolah.

Sčasoma pa je ideja prerasla tudi meje Slovenije.

S prijeteljem in soustanoviteljem pobude, Sarthakom, sva se spoznala, ko sva zastopala vsak svojo državo na Mednarodni filozofski olimpiadi. Čeprav prihajava iz različnih družbenih in kulturnih okolij, so najini pogovori o filozofskih vprašanjih razkrili skupno zanimanje za uporabo filozofskega razmišljanja pri obravnavi humanitarnih izzivov.

Najina izhodišča so bila različna, vendar sva prišla do podobnega sklepa: smiselne spremembe se začnejo takrat, ko skupnosti, ki jim želimo pomagati, najprej razumemo in z njimi soustvarjamo rešitve, namesto da jim jih preprosto vsiljujemo.

Pri Sarthaku se je to spoznanje med drugim razvilo skozi prostovoljsko delo v naravnem rezervatu Mukundara Hills Tiger Reserve v Indiji. Tam je opazil, da pobude za ohranjanje narave pogosto temeljijo na pravnem nadzoru in ozaveščevalnih kampanjah, medtem ko je doseganje trajnih sprememb v vedenju ljudi še vedno velik izziv. Njegova nadaljnja razmišljanja so ga spodbudila k raziskovanju možnosti, kako bi lahko lokalno ljudsko izročilo, tradicije in kulturna prepričanja prispevali k pristopom k varstvu narave, ki bi v večji meri izhajali iz skupnosti samih.

Ta izkušnja je vplivala tudi na njegovo razumevanje pomena ustvarjanja prostorov, v katerih lahko ljudje delijo svoje kulturne razlike in jih sprejemajo kot nekaj pozitivnega. Ko je spoznal delavnice, ki sem jih razvijala v Sloveniji, je prepoznal podobno načelo: kultura ni zgolj nekaj, kar skupnosti ločuje, temveč je lahko tudi vir povezovanja.

Skupaj sva zato začela raziskovati, kako bi lahko ta pristop prilagodila različnim skupnostim.

Tako je nastal BetterTGT, mladinska pobuda, ki povezuje Indijo in Slovenijo ter s pomočjo umetnosti, izobraževanja in dialoga spodbuja vključevanje in medkulturno razumevanje.

Čeprav svoje dejavnosti prilagajamo potrebam posameznih skupnosti, ostaja naše temeljno načelo enako: otroci morajo imeti možnost povezovanja z drugimi, ne da bi se morali odpovedati svoji identiteti, da bi pripadali.

Tako se je pobuda, ki se je začela v prostorih Slovenske filantropije, razvila v BetterTGT. Ker je BetterTGT slovensko-indijska pobuda, je indijska filozofija postala tudi pomemben del našega razmišljanja o tem delu. Gandhijeva misel, da lahko "na nežen način zamajamo svet", odraža nekaj ključnega v našem pristopu: pomembne spremembe se lahko začnejo tudi z majhno skupino ljudi, ki ustvari prostor, v katerem se lahko otroci srečajo, ustvarjajo in začutijo pripadnost. Vpliva ne razumemo kot nečesa, kar je treba vedno meriti v obsegu, bogastvu ali formalni moči. Včasih se skriva v vsakodnevnih dejanjih; v delavnici, pogovoru, risbi ali prijateljstvu. Majhna prizadevanja, ki izhajajo iz skupnosti, lahko ustvarjajo povezave, ki presegajo geografske, kulturne in politične meje.

Danes BetterTGT deluje tako v Sloveniji kot v Indiji, pri čemer enak pristop, ki temelji na skupnosti, prilagajamo različnim lokalnim okoljem. V Sloveniji so se naše aktivnosti razširile na osnovne šole v Mariboru in njegovi okolici. V Indiji so bile delavnice organizirane v Akoli, tudi v soseski Taar File, kjer smo skozi skupne ustvarjalne aktivnosti povezovali otroke iz različnih verskih in kulturnih skupnosti. O našem delu je poročal tudi časnik The Hitavada, ki je izpostavil vpliv pobude na lokalno skupnost. Poleg samih delavnic je BetterTGT postal vse večja mreža ljudi, ki jih povezuje skupno prepričanje v pomen vključevanja, dialoga in vpliv, ki ga lahko mladi dosežejo, kadar delujejo povezano. Naša prizadevanja za krepitev slovensko-indijskega sodelovanja na področju mladih in kulture je prepoznalo tudi Veleposlaništvo Indije v Sloveniji. Kljub vsemu, kar je BetterTGT postal in kar še naprej postaja, so njegovi začetki zelo preprosti.

Vse se je začelo s tem, da sem si ogledala predstavitev organizacij, ki v Mariboru izvajajo prostovoljske dejavnosti, in stopila v stik z našimi mentorji pri Slovenski filantropiji. Ko danes pogledam nazaj, se zavedam, da je bilo najpomembnejše, kar sem pridobila s temi prvimi izkušnjami, spoznanje, da nismo tako nemočni, kot se včasih počutimo, ko gledamo težave okoli sebe. Včasih lahko že ena ura našega časa pomeni veliko več, kot si sprva predstavljamo. Še pomembneje pa je, da lahko prostovoljstvo izzove predsodke in ignoranco, razširi naše razumevanje sveta ter ustvari odnose, ki trajajo veliko dlje od samega prostovoljskega dela. Zame so bili največja motivacija za vračanje k Slovenski filantropiji vedno ljudje sami. Ne glede na to, kako težek je bil dan v šoli, so lahko prihod na delavnico, pogled na risbe, ki smo jih ustvarili skupaj, glasba in nasmehi ljudi popolnoma spremenili vzdušje dneva.

Prav ti odnosi so bili razlog, da sem se vedno znova vračala. In prav ti odnosi so sčasoma naše delo ponesli iz Maribora v Akolo. Vabljeni, da projekti Better TGT sledite tudi na Instagramu. 

Napisala: Isidora Popović