Alina je postala prostovoljka dnevnega centra za migrante Slovenske filantropije v Mariboru pred kakšnim letom dni. Tam nudi učno pomoč - poletne počitnice so te aktivnosti sicer prekinile - mladim migrantom. Kot pravi sama, ji je ta izkušnja "še bolj odprla oči", osvojila pa je tudi nekaj novih znanj in veščin, ki ji bodo koristile tudi pri pedagoškem delu v prihodnosti. Še posebej, da je treba za uspešno predajanje znanja "ustvariti okolje, v katerem se učenec dobro počuti". Prostovoljsko izkušnja priporoča vsakomur - če bi vsi med nami za nekaj časa postali prostovoljci, bi to ustvarilo veliko bolj prijazen svet. Vabljeni k branju intervjuja!

Kdaj si postala prostovoljka in kako je prišlo do tega?

Slovensko filantropijo sem začela obiskovati pred približno letom in pol, vendar najprej kot udeleženka tečajev francoščine pri ESE prostovoljki Sani. V tem času sem spoznala način dela v organizaciji in se še sama priključila kot prostovoljka za učno pomoč, da nisem samo jaz uporabnica tečaja francoščine, ampak tudi nekaj dam nazaj. 

Kaj trenutno obsega tvoje prostovoljsko delo?

Doslej sem v tem letu imela dve uporabnici – srednješolko in osnovnošolko. S punco iz srednje šole sva večinoma izpopolnjevali slovenščino, z deklico, ki gre zdaj v četrti razred, pa delava na redni učni snovi – matematiki, slovenščini, pripravi na teste, rešujeva domače naloge. Za nagrado se včasih tudi igrava družabne igre, najraje ima štiri v vrsto in mikado. Pridejo tudi dnevi, ko se samo igrava, in tudi ta del je zame zabaven in prijeten.

Kaj pa ti je na drugi strani največji izziv pri prostovoljskem delu oziroma v tem odnosu?

Obe punci si delita to lastnost, da se včasih težko osredotočita na določeno nalogo. Obe sta sposobni veliko več, kot sta v nekem trenutku zmožni zaradi težav s fokusom. Zato moraš pri učni pomoči vzdrževati neko strogost, red in formalnost, da se otrok nekaj nauči, vseeno pa mora biti tudi "dober vajb".  Jezikovne prepreke pa me niso nikoli motile.

Te je pri delu z otroki in tujci tudi kaj presenetilo?

Nisem zares pričakovala, da je vzdušje tukaj tako pozitivno in sproščeno. Verjetno so se otroci sprostili celo še prej kot jaz, ker nisem vedela, kako formalno se moram vesti, in to me je malo presenetilo. Tukaj se počutim zelo dobro, všeč mi je pozitiva. Družabnost, šale. To je dobro za povezavo med ljudmi. Tudi lažje nekoga nekaj naučiš, če imaš z njim dober odnos.

Boš kot bodoča likovna pedagoginja svoje prostovoljske izkušnje lahko izkoristila tudi na karierni poti?

Zame je bilo prostovoljstvo zelo dobra priložnost, da se ukvarjam z otroki, jim pomagam in jih spoznavam. Iz te izkušnje bom zagotovo odnesla neko sproščenost, ki je potrebna za ustvarjanje prijetnega okolja za učenje. Ne sme biti vse samo resno. S pedagoškega vidika je bila učna pomoč tako dobra praksa in vaja, kako se približati posamezniku in ustvariti okolje, v katerem se lahko sprosti.

Se ti kdaj zdi, da zaradi prostovoljstva nimaš dovolj časa? 

Ne. Sem zelo organiziran tip človeka in si lepo uredim urnik. Nikoli mi prostovoljstvo ni bilo v breme. Večinoma delam enkrat na teden po eno uro, včasih se tudi malo zavleče, vendar mi nikoli ni problem priti sem. 

Kako tvoja okolica – družina, prijatelji – dojema tvojo prostovoljsko aktivnost?

Morda sem v ljudeh vzpodbudila zanimanje za prostovoljstvo, vendar se nihče še ni odločil za to. (smeh) Ni pa bilo nobenih negativnih odzivov. Tudi doma so to normalno in z veseljem sprejeli, ker takšni smo. Moja mama je namreč migrantka iz Ukrajine. Sama sem sicer rojena v Sloveniji, vendar čutim neko povezavo z ljudmi, ki prihajajo iz drugih držav, pridejo sem iz kriznih okolij v iskanju boljšega življenja. Zaradi te povezave se lažje poistovetim z otroki in migranti. Na nek način hkrati vem in ne vem, kako to je, vendar mi je vse skupaj znano. Morda imam zato več empatije in nikoli nisem imela težav z "drugimi". V osnovni šoli sem se veliko družila z romskimi otroki in v sedmem razredu spoznala tudi najboljšo prijateljico, ki je v Slovenijo prišla iz Bosne in Hercegovine. V razredu sem začutila potrebo, da ji rečem, naj se usede zraven mene. Želela sem ji ponuditi prostor, v katerem se počuti varno in sprejeto. Bila je otrok od nekje drugje in to sem lahko razumela. Zdaj sva prijateljici že več kot deset let. Zelo pomembno se mi zdi, da se ljudje ne počutijo nesprejeto ali nezaželeno.

Je prostovoljstvo zate bolj dajanje ali prejemanje?

Bolj dajanje, ker je v svetu toliko nekega zla, da želim tudi jaz deliti pozitivo in pomagati, če sem tega zmožna. Naredim toliko, kolikor lahko. Prispevam na ta način, da nekomu pomagam, vzpostavljam prijateljstva.

Je to, da si se aktivirala kot prostovoljka, vplivalo na tvoje dojemanje sebe in sveta?

Še bolj mi je odprlo oči. Zelo rada imam različne kulture in jezike. Zanimivo mi je, ko ljudje razlagajo o svojem ozadju. To mi je bilo všeč že prej, mi je pa ta izkušnja še bolj odprla oči.

Kaj bi sporočila ljudem, ki se odločajo za prostovoljstvo?

Definitivno da, pridite v prostovoljstvo. Stvari, ki se jih naučiš tukaj, nimajo cene. Vsak človek bi moral biti vsaj enkrat prostovoljec, to bi veliko prispevalo k prijaznosti v svetu. Prijaznost je zastonj.