Print header

Širjenje obzorij

Kreativni prostovoljki Julija Kalcher in Andreja Širca sta za Kreativni izziv - Mladi mladim govorili s prostovoljko  Slovenske filantropije Petro Metul.

"Verjetno je čez cesto doma človek, ki si ne more privoščiti osnovnih živil."

V preteklosti sem bila prostovoljka na več področjih. Občasno še vedno nudim učno pomoč. Pri Viških hrane ostajam zato, ker mi je ideja projekta zelo blizu. Toliko gostiln in ostalih ustanov na koncu dneva zavrže čisto in neuporabljeno hrano zgolj zato, ker je niso uspeli prodati. A dejstvo je, da je verjetno čez cesto doma človek, ki si ne more privoščiti osnovnih živil zaradi finančne stiske. Po mojem mnenju je sodelovanje pri projektu, kot so Viški hrane, dobiš-dobiš kombinacija. Gostilnam in ostalim donatorjem se zmanjša račun za odvoz bio odpadkov, uporabniki pa dobijo zastonj topel in kvaliteten obrok.

"Nekatere vezi, ki jih spletamo, so šibke, vendar zato nič manj pomembne."

Vsako delo z ranljivimi skupinami ima svoje karakteristike. Na začetku vedno potrebuješ nekaj časa, da se uvedeš in spoznaš ljudi, s katerimi delaš. Če se lotiš nečesa novega, običajno niti nimaš nekih pričakovanj in se odnosi z uporabniki preprosto razvijejo s časom. Sprva le zgolj opravljaš delo, za katerega si tam, vendar počasi spoznavaš ljudi, njihove zgodbe in osebnosti. In oni spoznavajo tebe. Zato se kar hitro pomoč nekomu spremeni v pomoč določeni osebi/skupini, ki je postala del tvojega življenja. Nekatere vezi, ki jih spletamo, so šibke, vendar zato nič manj pomembne.

"Tako sem postala prostovoljka pri Slovenski filantropiji."

Prvič sem se s prostovoljskim delom srečala v srednji šoli, kjer smo imeli med obveznimi izbirnimi vsebinami tudi prostovoljsko socialno delo. Prijavila sem se, ker sem od nekdaj rada pomagala drugim in me je zanimalo, kako to poteka. Dodelili so mi dva otroka iz socialno šibke družine, h katerima sem hodila enkrat na teden. Kasneje sem si kot študentka v Ljubljani  zaželela dodatnih izkušenj pri delu z mladimi in ker sem pogrešala nudenje učne pomoči, sem pobrskala po spletu. V bližini svojega doma sem našla mladinski center Cona v Fužinah. Pri njih sem ostala do konca šolskega leta. Čez približno eno leto, ko sem ponovno imela malo več prostega časa, sem našla spletno stran www.prostovoljstvo.org, poiskala delo, ki me je pritegnilo, in tako sem postala prostovoljka pri Slovenski filantropiji.

Trenutno sem prostovoljka na Slovenski filantropiji, kjer enkrat tedensko sodelujem pri projektu Viški hrane. Vsak dan se prostovoljci odpravimo na različne lokacije v Ljubljani (hostli, gostilne, šole, dijaški dom, trgovine ...), kjer prevzamemo hrano, ki je ostala od dnevnih kosil. To porcijsko zapakirano hrano nato razdelimo med socialno šibke uporabnike.

"Pridobljene izkušnje so me preusmerile na drugo poklicno pot."

V času brezposelnosti sem opravljala prostovoljska dela tudi štirikrat na teden. Tako sem imela popoldneve večino časa zasedene. S tem, ko sem aktivno in koristno preživljala čas, sem si med drugim širila socialno mrežo in se počutila družbeno koristno. Pridobljene izkušnje so me preusmerile na drugo poklicno pot in uspelo mi je dobiti službo, v kateri res uživam.

"V vsem tem času je bilo kar nekaj posebnih trenutkov."

V vsem tem času je bilo kar nekaj posebnih trenutkov, ki mi bodo ostali v spominu. Večina njih se vrti okoli malih pozornosti. Izpostavila bi izjemno nenavaden in zapomnljiv občutek, ki sem ga doživela lanski december, ko sem se udeležila projekta Božiček za en dan (http://www.bozicekzaendan.si). Prostovoljci smo se zbrali v skladišču, kamor so prispele vse podarjene darilne škatle. Vsako škatlo je bilo treba odpreti, preveriti, če ima vso zahtevano vsebino in jo dopolniti, če je slučajno ni imela. Pogled na skladišče polno pisanih darilnih škatel, predpraznično vzdušje in kopica migajočih ljudi, ki smo delali z dobro voljo in istim ciljem, nam je dajalo občutek, da smo škrati v Božičkovi delavnici.

"Čez čas sem začela sprejemati te ljudi kot osebe in ne kot drugačne osebe."

Glavni razlog, da sem se leta 2014 pridružila Slovenski filantropiji, je bil ta, da sem želela dobiti izkušnje pri delu s tujci. Dolgo časa sem se namreč ukvarjala z vprašanjem rasizma in ksenofobije ter kakšni občutki (in zakaj) se pojavljajo v meni ob prisotnosti tujcev. Z nudenjem učne pomoči fantom iz Konga in Afganistana sem čez čas začela sprejemati te ljudi kot osebe in ne kot drugačne osebe. Če to razložim. Na začetku sem ob srečanju osebe najprej opazila temnejšo barvo kože, vendar sem se čez dober mesec ob pogledu na isto osebo prej kot vse ostalo osredotočila na to, kako je ta oseba razpoložena in kako se počuti. Na koncu sem ugotovila, da barve kože sploh ne opazim več.

"Najpomembnejši je tisti dober občutek, ko narediš nekaj nesebičnega za sočloveka."

V današnjem času je tako veliko možnosti za prostovoljno delo, da lahko vsak najde nekaj, kar mu je pisano na kožo. Menim, da ima vsak od nas kako močno področje, ki ga lahko izkoristi za pomoč drugemu. Lahko pa je prostovoljsko delo s pridobivanjem izkušenj iz svojega šibkega področja priložnost za osebnostno rast. Prostovoljsko delo bi priporočila predvsem zato, ker ni samo enosmerno dajanje, temveč je obojesmerna izmenjava. S tem, ko deliš svoje izkušnje in znanje, pridobivaš nove informacije, izkustva, slišiš različne življenjske zgodbe, širiš svoja obzorja, socialno mrežo, lahko najdeš novega prijatelja ali celo partnerja ... Ko potegnem črto pod vsem zgoraj navedenim, je najpomembnejši  tisti dober občutek, ko narediš nekaj nesebičnega za sočloveka.

Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se