Print header

Čez širni ocean

Na sončno jutro sva se z Marcelom dobila v kavarni v starem delu Ljubljane. Strašna vročina še ni žgala, pa tudi prevelike gneče še ni bilo. Dan se je prebujal in počasi postajal živahnejši. Pogovarjala sva se o njegovem prostovoljstvu v Slovenski filantropiji. Je več kot le hobi, je nudenje pomoči upajočim, ki si želijo le miru in tišine.                                        

16-letni Marcel Carman je animator, lahko bi tudi rekli prijatelj vsem otrokom, ki se zatečejo iz svoje rodne domovine v popolnoma drug in nepoznan kraj.

Marcel z drugimi prostovoljci v Slovenski filantropiji vodi zanimive projekte, delavnice in družabne urice za otroke begunce. Skupaj gledajo filme, se družijo, pogovarjajo in igrajo nogomet, ki je med otroki zelo priljubljen, pa tudi druge športe. Starši se skupaj z otroki zatečejo v tujino zaradi vojn in strahotnega opustošenja, zaradi političnih, religioznih ali rasnih razlogov. Večinoma prihajajo iz Sirije in Iraka pa tudi drugih vzhodnih držav. V želji po boljšem življenju in prihodnosti zapustijo svoj dom, sosede, prijatelje. Otroci so različnih starosti, klepetavi, nasmejani in vedno dobre volje. Slovenija jim je zelo všeč. Ima veliko zelenja, lepe kraje in dobro kvaliteto življenja, česar se Slovenci še premalo zavedamo. Prebivajo v azilnih domovih, hodijo tudi v šolo. S pomočjo učnega tečaja so se naučili slovenščine. Zelo radi se učijo in hodijo v šolo. Na novo okolje so se že navadili in se skušajo vklopiti, a je včasih zaradi nazadnjaškega mišljenja ljudi to precej težko, saj v njih še vedno gorijo stereotipi in predsodki.

Marcel bi rad ljudem odprl oči. Želi si, da bi bili bolj odprti do pribežnikov in bi jim prisluhnili. Tudi oni so samo ljudje. Pribežati iz domačega okolja ni tako lahko. Obdajajo te dvomi, strah in negotovost. Kaj, če bo drugje še huje, kot je že? Veliko slovenskih mladih zapušča domove in se odpravlja v tujino zaradi izobrazbe, služb ali ker jim država preprosto ni všeč. Njihovo priseljevanje ni prav nič drugačno. Priti v nov kraj z veliko upanja, kjer te domačini ne sprejmejo in ti vlada ni naklonjena, ni ravno prijetna dobrodošlica. Kaj takega nihče ne bi želel doživeti. Za takšno pot je potrebno veliko poguma in tveganja.

S prostovoljstvom se je začel ukvarjati, ko je prenehal s treniranjem plavanja. Imel je preveč časa in premalo dela. J Z veliko radovednostjo in zagonom je našel Slovensko filantropijo. Trenutno obiskuje Gimnazijo Kranj in koliko časa mu bo poleg učenja in šolskih obveznostih ostalo, ga bo preživljal v družbi otrok. Upa, da bo čim več ljudi zaznalo njihovo stisko in z njimi pričelo sočustvovati. Trenutno na potrditev državljanstva čaka 250 oseb. V prihodnosti jih bo mogoče tudi več. Nekateri upajo, da bo Slovenija postala njihov dom, za druge je le postojanka, preden krenejo naprej v tujino. Vsak ima svoje cilje, kam ga bo popeljala pot. Z dokumenti ali brez, vse kar skušajo doseči je, da bi preživeli brez strelov in bomb, popolnoma mirno življenje.

Priseljevanje pravzaprav ni tako slabo, kot si navadno mislimo. Vse, kar poznamo, je posledica preseljevanja. Če bi celotno življenje preživeli na istem kraju, nikoli ne bi prišlo do takšnega napredka in globalizacije, kot ju poznamo. Za kosilo ne bi jedli pečenega krompirja in uživali v priljubljenih testeninah s paradižnikovo omako, ne bi se mogli posladkati s sadno solato ananasa, melone, lubenice in manga. Ne bi poznali Amerike, Avstralije, ne bi poleteli v vesolje, ne bi se vozili z BMW-jem in prav tako ne bi zapravljali dragocenega časa z igranjem japonskih igric na Samsungu. Priseljevanje je pomembnejše, kot se verjetno zavedamo. Namesto da odrinemo sočloveka od sebe, se potrudimo pomagati.

Marcel v delu uživa in zagotavlja, da bo s tem tudi nadaljeval. Otrokom pomaga, da se lažje vklopijo in navadijo na novo okolje ter drugačen ritem življenja. Pri tem spozna veliko novih ljudi in različnih kultur. Rad bi, da se tudi drugi ljudje zavedali stiske pribežnikov in tveganja, ki so ga morali prestati, da bi bili še sami pripravljeni pomagati in odpraviti svoje zadržke.

Med najinim pogovorom sem še sama začutila iskrico in velikodušnost vseh prostovoljcev, ki si želijo izboljšati svet in stati nemočnim ob strani. Prižgati iskrico v očeh sočloveku ob spoznanju, da okoli nas ne pretijo le bombni napadi, revščina in lakota, ampak tudi sočutje, prijaznost, da v nas tli ljubezen in spoštovanje do drugega. Lahko smo hvaležni, da so tu ljudje kakor Marcel, ki omogočijo novo prispelim lažji začetek v naši deželi in se trudijo, da bi bil svet veliko lepši.

 N. J.

Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se