Print header

Občina Črna na Koroškem

»Pred časom mi je mama dejala, da je na njen poročni dan deževalo. Dejala sem, kako pa to, da nisi bogata, saj pravijo, da je par, na čigar poročni dan dežuje, bogat. Odvrnila mi je, da ona je bogata. Od takrat naprej ima tudi zame beseda bogastvo popolnoma drugačen pomen …« Tako je v uvodu h knjigi Življenjske poti nekaterih starejših prebivalcev občine Črna na Koroškem zapisala sedanja županja, magistrica Romana Lesjak. In čim več o njej izveš, tem bolj se ti zdi, da je to res. Da je bogata in srečna.

Z županjo se je pogovarjal Gojko Bervar.

  

Andrea Massi, življenjski partner vaše Črnjanke Tine Maze, je nekoč za Korošce dejal, da ste nesamozavestni, neupravičeno skromni, da se ne znate pohvaliti niti tedaj, ko si pohvalo zaslužite – skratka, da niste »štreberji«.
Temu zdaj ne bi več pritrdila. Mislim, da smo v zadnjem času postali bistveno bolj samozavestni, znamo se postaviti zase, da smo odločnejši. Mislim, da nam tudi zaradi tega marsikaj uspeva. Z njegovo trditvijo se zato ne strinjam.

Zelo previdno sem zastavil to vprašanje, ker vem, da imate črni pas v karateju. K sreči karate ni napadalna disciplina.
Ne, to je povsem samoobrambna veščina. Tudi pri njej pridobiš kar nekaj samozavesti, odločnosti in mi potemtakem ta črni pas kar koristi.

Koliko let je trajalo, da ste si ga zaslužili?
Okoli dvanajst let.

Potemtakem ga ni tako lahko dobiti.
Ne, če želiš slediti temu, kar ti trener privzgaja, kar zahteva od tebe, potem je to kar naporno delo. Poleg tega sem se karateja lotila v poznejših letih in tudi zato je morda trajalo dlje časa.

Sprejemam vašo trditev o samozavesti Korošcev. Če človek pregleda dejavnosti, ki ste jih navedli pri razpisu za naziv Prostovoljstvu prijazno mesto 2020, se dobro vidi, da imate za samozavest dobre argumente. Če samo pogledamo spisek dejavnosti, projektov, akcij, se zdi, kot da bo za vse zmanjkalo dni v letu.
V Črni deluje prek 40 društev, vsa so prostovoljna. Delajo z velikim entuziazmom. Pandemija je precej ustavila velike načrte, ki smo jih naredili za letošnje leto. Ampak jih bomo izpeljali. Moram pa se zahvaliti prav vsakemu našemu prostovoljcu. Oni so tisti, ki stvari izpeljejo, zaradi njih smo si zaslužili naziv Prostovoljstvu prijazno mesto.

Kako so se pa društva prilagajala pandemiji? So se kar zaprla, ali so vendarle našla tudi alternativne možnosti delovanja?
Pravzaprav smo v tem času bolj sodelovali s humanitarnimi društvi in organizacijami: Karitas, Rdečim križem in društvom upokojencev, ki so pomagala poskrbeti za starejše krajane. Druga društva so spoštovala omejitve, vendar so se pripravljala na nov začetek. V Črni smo sicer imeli štiri primere okužbe, dva celo bolj resna, ampak so že vsi zdravi, Danes se torej že lahko prilagajamo staremu načinu življenja.

Katera društva so se odprla najprej?
Med prvimi so bila društva, katerih dejavnost so zunanji športi. Začele so trenirati mlajše selekcije pri nogometnem klubu, tudi odbojkarji. Drugi, kontaktni športi jim počasi sledijo.

Ko primerjamo prostovoljske organizacije, združenja in društva po različnih občinah, se vzorec ponavlja: gasilci, planinci in tako naprej. Pade pa v oči, da imate društvo vrtičkarjev Ajda, pa športno društvo starodobnih avtomobilov. Kako ju občina spodbuja?
Občina vsako leto objavi razpis in vsi se lahko prijavijo s projekti. Ti so potem osnova za sofinanciranje njihovih programov. Denarja seveda ni veliko, vsem ne moremo pokriti celotnega delovanja, kar nekateri rešujejo tudi s sponzorji, velik pa je tudi prostovoljski vložek. Društvo vrtičkarjev ima sicer sedež v Dravogradu, tukajšnje društvo je njihova precej močna in uspešna podružnica. Društvo starodobnikov pa ima člane po vsej Sloveniji, tako da je tedaj, ko razstavljajo svoje avtomobile, zares kaj videti; v turističnem tednu, na primer, je en dan namenjen prav starodobnikom. Organizirajo panoramsko vožnjo in seveda poskrbijo za to, da se njihovi lepotci pokažejo v vsej luči. Na to društvo smo zares ponosni. Prav izstopa.

Kolikšen delež proračuna pa občina nameni prostovoljskim dejavnostim?
Saj ni vse v denarju. Prostovoljcem gremo na roke tudi drugače: z opremo, prostori, za katere ne plačujejo najemnine. Jim pa vseeno namenimo kar lep kos proračunskega kolača, kar nekaj odstotkov gre zanje.

Ali se lahko zdaj pogovoriva o nekaterih imenih? Kdo, na primer, je Ana Fajmut?Ana Fajmut je naša zdravnica. Je tudi naša častna občanka, prostovoljka, ki je dobila s tega področja tudi mednarodno priznanje. Potuje po svetu, pomaga na primer ranljivim skupinam na Madagaskarju. Tu v Črni je pa nepogrešljiva hišna zdravnica, pa čeprav je že v pokoju. Pomaga jim poiskati ustrezno zdravstveno oskrbo, pride pa tudi tedaj, ko ve, da osamljeni ljudje potrebujejo vsaj pogovor. Sama pomaga na športnih prireditvah. Je tudi sodnica na smučarskih tekmah. Kakorkoli, zares se razdaja in priznanje je zares prišlo v prave roke, pa naziv častne občanke tudi.

Kaj pa Luka in Joža Kropivnik?
Luka Kropivnik je mlad fant, tudi prostovoljec, Unescov ambasador, deluje v športnem društvu in v Društvu mladih v Žerjavu. Je tudi odličen študent ruščine in ko gre naša folklorna skupina, v kateri tudi pleše, v tujino, je za nas neprecenljiv prevajalec. Tako je tudi z njegovo pomočjo folklorna skupina prepotovala kar nekaj držav. Letos bi morali iti v Ukrajino, a je korona to preprečila. Njegova babica Joža Kropivnik je pa prostovoljka v upokojenskem društvu in deluje v okviru projekta Starejši za starejše Je tudi dolgoletna gasilka. Za delo je dobila tudi prostovoljsko priznanje. Družina Kropivnik je sploh v vrhu prostovoljstva v Črni.

Bogomir Dolenc?
On pa ni Črnjan. Z njim sodelujemo v projektih Zdrava Črna. Je ultramaratonec in poskrbi tudi za dobrodelno noto v našem kraju, Z njim sodelujemo že kar nekaj časa. Lani je tekel maraton za otroke obolele za rakom.

In še na koncu eno ime: prostovoljka Romana Lesjak.
(Smeh) Lahko rečem, da se s prostovoljstvom ukvarjam že vse življenje. Razumem stiske ljudi, poskušam jim biti naklonjena in sodelujem v kar nekaj društvih. Sem tudi članica prostovoljnega gasilskega društva. Delam v nogometnem klubu Peca, kjer sem bila dolga leta tudi predsednica. Prostovoljstvu nameravam nameniti precej časa tudi v prihodnje, saj me ljudje pogosto kličejo, tudi v soboto ali nedeljo, vprašajo za kak nasvet. V času pandemije sem ves čas delovala v štabu civilne zaščite, hodila med ljudmi, komu prinesla kako zdravilo, zaščitno masko. Prostovoljstvo sem pač izbrala za način življenja.

Med projekti, ki jih izvajate je tudi Urbani sprehod z županjo Romano Lesjak po Črni.
V okviru celostne prometne strategije je tudi ta sprehod z županjo. Začeli smo že lani. Ljudje se zberejo pred občino, v glavnem so to domačini. Pokažem jim znamenitosti kraja, povem kaj o zgodovini. Pa ne gre samo za sprehode po kraju. Občina ima 156 kvadratnih kilometrov. Veliko krajanov kraja in okolice že ne pozna več, čeprav smo kot otroci razkrivali vse kotičke. Zdaj je priložnost, da poznavanje kraja obnovimo.

Pa pridejo?
Kar. Ne morem reči, da gre za množičen obisk, ampak vselej je zanimivo.

Pa »sprehajalci« sprašujejo tudi o aktualnih načrtih občine: kaj bo narejeno in kdaj, na primer?
Tudi to, čeprav o tem govorimo že na zborih občanov. Je pa jasno, da vseh želja ob omejitvah poračuna ni mogoče uresničiti.

Kaj je Črno-bela noč?
To je naša gavda (zabava z živo glasbo, druženji in plesom), pri nas je v času turističnega tedna, ime pa ima po nogometnem klubu Peca – barve njihovih dresov so namreč črno-bele. Začetki so tudi bili na stadionu, potem smo jo preselili pred kulturni dom in upam, da bo še dolgo živela z nami.

Kaj pa Gradovi Kralja Matjaža in Škratkov dan?
To je pa prireditev, ki se je začela pred 27 leti, poganjalo jo je pa nekaj navdušencev. Tedaj samo iz različnih materialov zgradili nekaj gradov, v enem letu največ 112, to je bil vrh, potem je začelo število upadati. Vendar želimo prireditev ohraniti, saj je znamenitost našega kraja. Letos smo jo sicer še izpeljali. Potem pa smo se pobratili s kitajskim mestom Harbin, kjer tudi ustvarjajo ledene skulpture, in poskušali smo narediti nekakšno njihovo preslikavo v manjšem obsegu. Potem je prišla epidemija, ki je stvari ustavila. Ampak odnehali ne bomo. Pogovore že nadaljujemo, ta naveza bo prireditvi Gradovi kralja Matjaža prinesla dodano vrednost.
Škratkov dan organizira Društvo prijateljev mladine. To ob različnih dogodkih pripravi dejavnosti za otroke, delavnice: za pusta delajo maske, za pisanice pisanke, za turistični teden razne aktivnosti, tudi športne. Škratkov dan ni samo črnjanska prireditev, prihajajo ljudje z otroci iz različnih krajev.

Eden od projektov je tudi Občina po meri invalidov. Ali to pomeni predvsem odpravljanje manjših arhitekturnih ovir, recimo klančin na pločnikih, ali privzamete tudi svetovalno vlogo – recimo lokalom svetujete, kako naj poskrbijo za dostopnost?
Tudi to. V Črni imamo Center za usposabljanje, delo in varstvo, kjer je veliko ljudi, ki potrebujejo prilagojene dostope. Morate pa razumeti, da je Črna stisnjena med hribe in je prostora malo. Tej utesnjenosti se je treba prilagajati. Naziv Občina po meri invalidov smo dobili leta 2015 in prav v tem času s strokovnjaki razmišljamo skupaj o novih ukrepih, s katerimi bi ga upravičili. Razmišljamo tudi o tem, kako javne površine narediti bolj prijazne – ne zgolj tistim na vozičkih, ampak tudi slepim in slabovidnim, z njim namenjenimi oznakami. To smo vpeljali tudi v vseh javnih institucijah: občini, medgeneracijskemu centru. Ob tem smo vseskozi v navezi z Društvom paraplegikov. Vsako leto priredimo na naši ploščadi literarni večer, dostop je prilagojen za vse. Prirejamo razstave slikarjev, ki slikajo z usti.

Misel o medgeneracijskih centrih se mi zdi zares dobra. Pa saj se je razcvetela po mnogih občinah. Prostor, kjer se srečujejo mladi in starostniki, obojim prinaša nove izkušnje ali vsaj razumevanje. Mladi spoznavajo, da je v starejših še veliko znanja, da so bili tudi oni mladi in polni načrtov, starejši pa, da mladi niso zgolj skupek neodgovornih bitij, ampak znajo resno sprejeti tudi odgovornosti, še posebej prostovoljci, med katerimi je veliko mladih.
Se povsem strinjam. Opažam, da mladi z zanimanjem prisluhnejo izkušnjam starejših in na drugi strani, kako starejši sklepajo z mladimi nova zavezništva.

Pravite, da boste prostovoljstvo še razvijali. Kje pa vidite še nove možnosti za razvoj?
Radi bi spodbudili srednješolce pa tudi devetošolce, da bi pomagali starejšim, jih obiskovali na domu in s tem spoznali tudi življenje ljudi v stiskah. Med njimi jih je tudi v času koronske krize kar nekaj samoiniciativno pomagalo po domovih, zato verjamem, da naš poziv ne bo šel v prazno.

Se vaših akcij udeležujejo vselej isti obrazi? Imate trdo jedro prostovoljcev, ki se udeležujejo več dejavnosti, in mehko, ki stvari za zdaj bolj opazuje?
Ja, veliko je znanih obrazov, čeprav je v prostovoljske aktivnosti vpetih veliko krajanov. Opažam, da je prostovoljske vneme vse več, tako, da me ne skrbi, da bi ta dejavnost zamrla. Počasi se nam pridružujejo tudi novi obrazi.

Najbrž se boste strinjali, da je prostovoljstvo tudi neke vrste življenjska filozofija, saj povezuje, ne ločuje. Župan Kočevja dr. Vladimir Prebilič je v najinem pogovoru dejal, da so prostovoljci srečni ljudje.
Tudi jaz verjamem v to. Ko vidiš srečo na obrazu človeka, ki si mu pomagal, je to največja zahvala. Včasih se zelo razveselijo že prave malenkosti. In njihovo veselje te zares navda s srečo.

Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se