Print header

Zgodbe prostovoljcev

SCI tabor na Tajskem: »Domačini te sprejmejo čisto drugače«


Marko Balažič, ki ima svoj popotniški blog, obožuje potovanja. Zlasti daljša, ki niso preveč zastavljena vnaprej. Z načrtovanjem izgine spontanost, pravi, a vseeno se je pred dvema letoma odločil, da bo nekaj načrtovano prekinilo njegovo štirimesečno popotovanje po Aziji. Še pred odhodom se je prek Zavoda Voluntariat prijavil na mednarodni prostovoljski tabor Service Civil International (SCI) na Tajskem.»Delaš kot domačini, spiš kot domačini, ješ z njimi, kuhaš z njimi.. To je pravi način, da spoznaš pristno življenje v neki državi, obenem pa pomagaš lokalni skupnosti,« pravi o svoji dvotedenski izkušnji, ki jo je na kratko popisal na svojem blogu, več pa je razkril v spodnjem pogovoru.

Kje je potekal tabor, ki si ga izbral? Ga je bilo težko najti?

V majhni ribiški vasici Kok payom na jugu Tajske. Ja, pot ni bila najbolj enostavna (smeh). Ampak k sreči sem pri iskanju prave avtobusne postaje zagledal enega Škota. Pomislil sem, da je zagotovo namenjen na isto mesto in izkazalo se je, da pot odlično pozna, saj se vsako leto vrača prav na ta tabor.

Kdo vama je še delal družbo na taboru?

Bili smo mešana skupina, mlajši in starejši, iz celega sveta. Pet prostovoljcev je prišlo za pol leta ali leto, poleg tega pa nas je bilo še sedem, ki smo ostali dva tedna. Najstarejši je bil 45-letni Maročan, sam sem bil star 24 let, Belgijka pa se spomnim, da je imela samo 19 let.

Kako si se odločil za tabor in kako si ga izbral?

Vedel sem, da grem v Azijo, zato sem iskal tabore samo znotraj Malezije, Indije, Bangladeša in Tajske. Izbral sem glede na zanimivost in termin ter kontaktiral Voluntariat, tako da je bil postopek prijave res enostaven.

Za to, da bom del časa namenil prostovoljstvu, pa sem se odločil, ker sem si želel od blizu doživeti življenje ljudi v tamkajšnjih skupnostih. Všeč mi je ta ideja, da nekje ne pustiš nobenega slabega odtisa. Ne prideš s svojo angleščino, jih gledaš in fotografiraš kot v živalskem vrtu, ampak delaš z njimi, kuhaš in ješ z njimi, učiš njihove otroke…. Tako te domačini sprejmejo čisto drugače.


Na taborih je vedno prisotno takšno in drugačno delo. Kakšne so bile tvoje zadolžitve?

Prostovoljci smo pomagali pri gradnji mošeje. Zidali smo tudi kuhinjo na enem otoku sredi gozda, do katerega smo se morali peljati z ladjico. Vsak večer smo naredili načrt za naslednji dan, kaj bomo delali. Bilo je naporno, saj je bilo zelo vroče, ampak vsak je delal po svojih zmožnostih.

 Kakšno pa je bilo razmerje med delom in prostim časom?

Delali smo skoraj cel dan, ampak jaz na to nisem gledal kot na delo. Vmes smo se namreč malo podružili, malo smo kuhali, jedli, počivali, se učili… Tempo je bil umirjen. Saj je bilo težko nositi beton in podobno, ampak vse to nas je zelo povezalo z lokalci. Nismo znali tajsko, a kljub temu smo se odlično razumeli. So zelo prijazni in srčni ljudje, res so nas lepo sprejeli in bili so izjemno hvaležni za našo pomoč. Sploh zato, ker je na Tajskem večinoma razširjen budizem, ta vas pa je muslimanska. Mošeja jim veliko pomeni, zbirajo denar zanjo, s skupnimi močmi jo gradijo, in lepo je bilo sodelovati pri nečem, v kar verjamejo.

Kakšen je tvoj nasvet za vse, ki se spogledujejo z delovnimi tabori?

Vsekakor vsem zelo priporočam, da se udeležijo takšnega tabora. Zame je bila to res lepa in topla izkušnja, čeprav je vključevala fizično delo. Kar nekaj novih stvari sem se naučil, veliko smo skupaj doživeli, postali smo prijatelji, vodja tabora nas je tudi vse povezal v skupino na Facebooku, tako da lahko ves čas spremljamo, kaj se v vasi dogaja.

Ali se boš potemtakem udeležil še kakšnega SCI tabora?

Naslednje leto načrtujem daljše potovanje in seveda bom znova pogledal, ali bo kje na poti kakšen zanimiv tabor. Všeč mi ta pristop, da za seboj pustiš dobre sledi. Bil sem tudi že prostovoljec prek druge platforme, vendar tam ni šlo toliko za doprinos skupnosti, ampak bolj za pomoč zasebnikom, kar mi ni tako blizu.

Edina slabost, ki jo vidim pri SCI taborih, je, da je treba zanje nekaj privarčevati. Po prijavnini v Sloveniji sem moral nekaj plačati še na Tajskem. To me je malo presenetilo, ampak danes se mi zdi povsem razumljivo. Denar smo namreč dali vsi skupaj in iz tega budgeta smo kupovali hrano, prav tako smo kupili nekaj materiala in tudi na način pomagali našim gostiteljem.

Spraševala in zapisala: Darja Valenčič, Voluntariat

Jana Debevec, prva vaditeljico skupine 88 lip iz Društva Šola zdravja

Šestega decembra 2008 se je Zdenka Katkič dobila s prvimi članicami in člani telovadne skupine, ki je postala jedro za kasnejši nastanek Društva Šola zdravja. Pred kratkim je Jana Debevec praznovala svoj 70. rojstni dan in to je bila priložnost, da sva obudili spomin na začetke vadbe ob Kamniški Bistrici pred devetimi leti.

K vadbi me je povabila moja prijateljica Ivi Grmek, ki je bila ena izmed prvih članic skupine. Dobivali naj bi se vsako jutro ob 7.30 pri tabli 88 lip (zdaj Drevored ob Bistrici op.a.). Ker že od nekdaj rada telovadim, me je zlahka prepričala. Navsezadnje je bila vadba zastonj in če mi ne bi bilo všeč, ne bi bilo nobene škode, če bi se premislila. Mislim, da sem prišla na njihovo drugo srečanje, bilo nas je okoli deset navdušencev, danes pa v skupini redno vadi štirideset oseb. Člane sem večinoma poznala, nekaj jih je bilo tudi iz društva Lipa, s katerimi sem se družila že prej, zato mi prihod v skupino ni vzbujal nobenega nelagodja. Čeprav sploh nisem jutranji tip in sem komaj čakala odhod v pokoj, da bi se končno zjutraj naspala, me je jutranja vadba tako pritegnila, da si začetka dneva brez nje težko predstavljam. Ni lepšega kot zjutraj opazovati naravo, ki se prebuja, poslušati šumenje reke in oglašanje rac, ko tekmujejo katera bo hitreje preletela mostiček. Vadbo je na začetku vodila Zdenka Katkič. Takrat še nismo imeli knjige po kateri bi izvajali vaje, a jih je Zdenka sestavljala po navodilih Nikolaja Grishina. Izvajamo Tako sklop vaj, pod imenom 1000 gibov. Najbolj pomembno je bilo to, da smo telovadili vsako jutro, v naravnem okolju in da smo se po vadbi tudi družili. Tako je še danes. Res pa je, da smo se na začetku ogrevali s tekom, po vajah pa smo se masirali in trepljali za sprostitev. Žal, danes tega ne počnemo več. Zdenka je kmalu izrazila željo, da bi jo nekdo nadomestil pri vodenju vaj. Sprva sploh nisem pomislila, da bi to lahko počela, a me je vsako jutro na poti domov pregovarjala in me na koncu tudi pregovorila. Tako sem postala med prvimi vaditeljicami skupine 88 lip, a nisem pa mogla vedeti, da bom to počela naslednjih devet let. Sedem let sem vaje vodila vsak dan, nato pa smo se dogovorili, da mi na pomoč priskočita še Jelka in Ema. Tako zdaj vsaka vodi vadbo en teden, kar pomeni, da pridemo na vrsto za vodenje na 14 dni. To mi veliko pomeni, saj imam veliko drugih aktivnosti, ki jih zdaj lažje organiziram.

Jana je 6. 11. 2017 praznovala svoj 70. rojstni dan, torej z vadbo je začela pri šestdesetih. Vsi občudujemo njen mladosten videz in odlično kondicijo, zato me je zanimalo s čim vse se še ukvarja?

Miganje, miganje, miganje na vse načine: rada kolesarim, smučam in hodim v hribe. Prav z društvom Lipa sem začela pred sedemnajstimi leti hoditi v gore, prišla sem že do štiri tisočake, na kar sem zelo ponosna. Še posebej zato, ker so mi že pred 25 leti ugotovili osteoporozo, torej še v času službe, pred pokojem.  Zato, ob rednem jemanju tablet, pazim, da se veliko gibljem.

Ali imaš tremo, ko moraš voditi skupino?

Na začetku sem jo gotovo imela, saj je bilo vse še v povojih. A vaja dela mojstra! Človek ni vedno dobre volje, ko ima skrbi in mu misli rade kam odtavajo. Vsako jutro vedno v mislih grem čez vse vaje, kot neke vrste poštevanke, da potem, ko jih vodim imam pravi ritem. Če se kdaj zgodi, da kakšno vaju preskočim, me drugi takoj opozorijo na to. V tem ne vidim nič slabega, saj smo kot družina in si pomagamo, ko je to potrebno. Menim pa, da je pomembno, da vaje izvajamo počasi in dosledno, le tako bo vaja dosegla pravi učinek. Nikogar ne opozarjam, če vajo dela malo po svoje, a se trudim, da dajem dober zgled.

Kaj imaš še posebej rada?

Živali! Mačke, psi, konji in tudi vse druge živali so mi zelo blizu. Mislim, da one to tudi čutijo in mi vračajo z isto pozornostjo. Vedno pa sem v stiku z neznano živaljo previdna in opazujem, kako se odziva na moje gibe. Konj, recimo, je zelo plašna žival in ne mara, da se mu pristopi od zadaj. Takrat postane nemiren in lahko tudi brcne. Za živali moraš imeti posluh, bi rekla, ji ne smeš pristopiti kot nekdo, ki je nad njo. Imela sem kraškega ovčarja s katerim sem preživela veliko časa in se od njega tudi marsikaj naučila.

Janina mama bo kmalu dopolnila sto let in tudi ona vsak dan hodi ob Kamniški Bistrici, da si krepi mišice, kolikor lahko. Jano sem vprašala, kaj meni, kako je pri nas poskrbljeno za starostnike, zdaj, ko se toliko govori o spremembah na področju njihove oskrbe?

Poslušala sem pogovor na to temo in nekdo je prav opazil, da pri nas zelo skrbimo za otroke, mladostnike, mlade starše. Vse je to lepo in prav, vendar družba ne namenja dovolj sredstev za oskrbo starejših, katerih število hitro narašča. Nekoč so za stare skrbele družine, danes pa družin praktično ni več. Celodnevne službe staršev, posledično temu celodnevne šolske in obšolske obveznosti otrok so v družine prinesle odtujenost. Namesto empatije in čustev povsod vlada egoizem in finančni interes. Generacija, ki je zdaj stara, je s svojim delom prek socialnih prispevkov prispevala za ustvarjanje javnega dobra, zdaj pa, ko ni več delovno aktivna, je vsem v breme. Starejši, ki naj bi po načrtih socialnih služb ostali čim dlje doma, so že zdaj preveč sami in zato depresivni. Morali bi poskrbeti za to, da bi bili domovi dostopni vsem in da bi ti bili primerno organizirani. Družba ne sme vso odgovornost za skrb starejših prevaliti na pleča družin.

Pogovor je vodila Miomira Šegina, 15. 11. 2017

VTISI O PROSTOVOLJSTVU PRI MLADIH ZMAJIH BEŽIGRAD

Mladi zmaji Bežigrad je četrtni mladinski center, kjer se srečujejo mladi zaradi učne pomoči ali zato, da bolj koristno preživijo svoj prosti čas in ga zapolnijo z različnimi aktivnostmi in delavnicami. Sem študentka na Fakulteti za socialno delo in v tem mladinskem centru delam kot prostovoljka od novembra 2016.

Moja naloga tam je, da se dobivam z dvema četrtošolcema ter jima pomagam pri matematiki in ostalih predmetih, ko to potrebujeta. Učno pomoč kombiniram tudi s pogovorom o stvareh, ki se ne tičejo samo šole, ampak tudi počutja v mladinskem centru, šoli, doma itd. Delo pri Mladih zmajih mi je v veselje, saj so vsi res sproščeni, zadovoljni ter prijazni. Zato nimam glede tega nikakršnih pripomb. Prav tako nimam nobenih težav z zaposlenimi, saj res znajo motivirati otroke in mlade, da se udeležijo delavnic, imajo pa tudi mizo za namizni tenis, ki je mladim v veliko veselje. Poudariti moram tudi to, da zelo rada delam z »mojima« osnovnošolcema, ki sta zadovoljna z mojim delom in med sabo res lepo sodelujemo. Presenetila pa sta me tudi njuno znanje in zagnanost za delo.

Namen mojega prostovoljskega dela je, da se naučim pogovora z ljudmi na socialno delovni način. Tega se učim tudi v Mladincu, saj je okoli mene veliko mladih in otrok, ki se želijo pogovarjati. Seveda se največ družim s fantoma, s katerima se učim, ampak sem opazila, da se tudi drugi radi pridružijo kakšnemu pogovoru, če ne drugače, se pogovarjajo vsaj med igranjem namiznega tenisa. Dobivam tudi nove izkušnje o pogovoru z mladimi, saj lahko neprestano ugotavljam, katere tehnike pogovora so primerne in kje sem morda naredila napako.

Pri mojem delu so se že začele kazati spremembe v pozitivno stran, saj sem ugotovila, da se je učni uspeh učencev izboljšal. Njune ocene pri matematiki so se zvišale, če je na primer fant, s katerim delam, najprej pisal test tri, ga je nato pisal štiri ali celo pet. Na to pa sem bila res zelo ponosna, saj se vidi, da se je najino delo obrestovalo. Sprememba je še to, da je zdaj osnovnošolec, ki mu pomagam pri učenju, z mano bolj sproščen in mi pove tudi kakšno stvar, ki se mu je zgodila v šoli in se mu ni zdela pravilna ter mi pojasni, kako se je ob tem počutil.

Zmaje v tem mladinskem centru dojemam kot energične posameznike, ki morajo res zahajati v JZ Mladi zmaji, da porabijo odvečno energijo. Drugače pa se mi zdi, da so vsi v redu, tako otroci kot mladi, saj sem pričakovala, da bodo problematični in da se bo treba res truditi, da me bo sploh kdo poslušal. Vendar so me pozitivno presenetili, saj so kar pridni in še nisem zasledila kakšnih večjih težav.

                                                                         Katarina Žibert, prostovoljka pri Mladih zmajih

Božični večer na Onkološkem inštitutu minil ob petju in zvokih kitare

Glasba je univerzalni jezik človeštva. In včasih je potrebna le ena prava pesem, da se umirimo, pomirimo ali da z njo osrečimo nekoga drugega. S petjem že vrsto let osrečuje druge tudi dolgoletna prostovoljka Slovenske filantropije na Onkološkem inštitutu Jolanda Ravnikar, ki je na božični večer več ur pacientom na vseh oddelkih s pesmijo skušala vsaj za nekaj trenutkov polepšati večer.

Jolanda pravi, da je z besedami pravzaprav težko opisati, kaj vse se v takšnem večeru doživlja. Predvsem odzvanjajo melodije in besede pacientov. Pogled trpečega bolnika, tudi mladih deklet in fantov. Strah v njihovih očeh in solze. Nobenih drugih želja več, da bi se le vrnilo zdravje! »Ob stiski bolnika si resnično žalosten in v precepu, kaj narediti. Samo tišina, topel pogled, stisk roke, sočutje. Besede so odveč. Neizmerno sem hvaležna, da  sem imela toliko moči, da sem lahko pacientom polepšala praznični večer s pesmijo, ki je marsikoga zazibala v svet sanj. Čutim, da je glasba zagotovo tudi terapija - zame in za poslušalca. Morda bo petje po bolnišnicah nekega dne postalo vsakdanjik. Kot povedo akademsko izobraženi glasbeniki, so raziskave namreč pokazale, da petje sprošča, umirja in pozitivno vpliva na možgane«, poudarja Jolanda.

»Na božični večer smo vsi še bolj ranljivi. S pesmijo sem poskušala obuditi upanje, ki, pravijo, umre zadnje. Nekdo me je vprašal, kako mi lahko poplača za moj obisk s pesmijo. A za to ni denarja, to so čisto druge življenjske dimenzije. Ob takih trenutkih v življenju se zaveš, da bogastvo ne pomeni nič, šteje samo sočutje do sočloveka. Pomemben je ta trenutek, pomembno je, kako živimo sedaj in kaj dajemo drug drugemu danes, kako drug drugemu polepšamo dan, kolikokrat rečemo hvala, oprosti, rad te imam. V pehanju za stvarmi in denarjem gre lahko življenje povsem mimo nas!« poudarja Jolanda Ravnikar.

Prostovoljstvo vam ponuja zanimive zgodbe. Tukaj si lahko preberete nekatere izmed njih, vabimo vas, da nam vašo prostovoljsko zgodbo pošljete (novice@filantropija.org) in z veseljem jo bomo objavili.

Arhiv: 

Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se