Ko smo izvedeli, da prihodnost konj na Krumperku ni samoumevna, nas je veliko začutilo, da ne moremo ostati samo opazovalci. Nekateri smo na Krumperk prihajali že leta, drugi so konje poznali le od daleč, tretji sploh niso imeli izkušenj s konji. Skupno pa nam je bilo eno – občutek, da si živali, ki so ljudem dale velik del svojega življenja, zaslužijo varen in miren dom tudi takrat, ko niso več »koristne«.

Ne gre samo za konje. Gre za vprašanje, kakšna družba želimo biti. Ali znamo poskrbeti za živa bitja tudi takrat, ko od njih nimamo več koristi? Ali znamo stopiti skupaj, ko nekaj dragocenega potrebuje pomoč?

Eden od trenutkov, ki ga verjetno nobena od nas ne bo nikoli pozabila, je bil čas, ko je postalo resnično mogoče, da bi lipicanci zapustili Krumperk. Takrat društvo še ni obstajalo – bile smo samo štiri ljubiteljice lipicancev, ki nismo želele mirno gledati, kako bi konji izgubili svoj dom.

Začele smo peticijo za ohranitev črede in v zelo kratkem času zbrale več kot 2000 podpisov podpore. Odziv ljudi nas je iskreno presenetil in ganil. Pokazal nam je, da Krumperk in njegovi konji ljudem pomenijo veliko več kot le prostor za jahanje.

Prav ta podpora skupnosti nam je dala moč, da smo vztrajale, začele iskati rešitve in verjeti, da lahko konji ostanejo doma. Iz tega občutka povezanosti, odgovornosti in želje pomagati je kasneje nastalo tudi Društvo Edi.

Na Krumperku danes živijo konji z zelo različnimi zgodbami in značaji. Nekateri so dolga leta delali v šoli jahanja, učili generacije otrok in potrpežljivo nosili začetnike. Danes pa si zaslužijo predvsem mir, spoštovanje in življenje brez strahu, da bodo postali breme ali »problem«, ko ne bodo več zmogli enakega dela kot nekoč.

Posebni so tudi čisto majhni trenutki. Ko plašen otrok prvič zbere pogum in se dotakne velikega konja. Ko starejši prostovoljec v tišini čisti konja in reče, da se ob njih prvič po dolgem času počuti mirnega. Ko konj, ki je bil nezaupljiv, počasi nasloni glavo nate, kot da je razumel, da mu ne želiš nič slabega. Takrat vidiš, da prostovoljstvo ni samo pomoč drugim – pogosto spremeni tudi človeka samega.

V času, ko se zdi, da ljudje vedno bolj hitimo vsak po svoji poti, nam prostovoljstvo vrača občutek skupnosti. Pokaže, da spremembe niso vedno odvisne od velikih institucij, ampak pogosto od navadnih ljudi, ki se odločijo, da jim ni vseeno.

In mogoče je prav to največja vrednost naše zgodbe – ne samo to, da pomagamo ohranjati dom konjem, ampak da ob tem ohranjamo tudi nekaj zelo človeškega: sposobnost skrbeti drug za drugega.