UNICEF-ove punčke iz cunj sem dolgo spremljala le preko medijev. Občudovala sem te male umetnine in se čudila, ko sem na televiziji opazovala starejše gospe, kako spretno in predano jih izdelujejo. Po tihem sem si želela, da bi se jim nekoč pridružila tudi jaz in naredila čisto svojo punčko z oblekico, kitkami in z vsem ostalim. Pri tem je več let tudi ostalo, potem pa sem lansko leto na spletu opazila, da iščejo prostovoljce, ki bi pomagali na razstavi Punčk iz cunj, ki se vsako leto decembra odvija na Ljubljanskem gradu. Takrat sem vedela, da se moram odzvati in vse te punčke in gospe, ki jih izdelujejo, spoznati tudi od blizu.

Na prvem srečanju je bila od izdelovalk prisotna gospa Marija Feist, ki punčke v skupini Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, izdeluje že 16 let in jim posveča veliko prostega časa. Nekaj njenih punčk smo si lahko ogledali in takrat mi je postalo jasno, da punčk najbrž ne bom nikoli izdelovala sama, lahko pa pomagam pri tem, da narišejo nasmeh obiskovalcem razstave in pri njih najdejo novi dom.

Izkušnja prostovoljstva na razstavi je bila zelo pozitivna, nisem si predstavljala, da lahko na tako majhnem prostoru srečaš toliko različnih ljudi vseh starosti, ki v Ljubljano prihajajo iz praktično celega sveta. Na razstavo so prišli tako študentje, ki so si vzeli krajši novoletni oddih, družine z majhnimi otroki, ki se ne ustrašijo izziva potovanja, različne skupine starejših popotnikov, pa popotniki, ki na potovanju ostajajo več mesecev in tudi takšni, ki potujejo in zraven delajo na daljavo. Težko je strniti misli koga od obiskovalcev sem si najbolj zapomnila, zato bom omenila samo nekatere.

Od slovenskih obiskovalcev mi je ostala v spominu mlajša gospa, ki je takoj ob prihodu v razstavni prostor povedala, da želi nameniti donacijo in izbrati punčko po imenu Barbara. Ker je bilo razstavljenih punčk res ogromno, njihovo ime pa vidiš le tako, da pri vsaki punčki posebej pogledaš osebno izkaznico punčke, ki jo ima okrog vratu in na njej piše tudi njeno ime ter ime osebe, ki jo je izdelala, sem jo samo obupano pogledala in ji rekla, da ji težko obljubim, da bova našli prav Barbaro. Poleg tega sploh ni rečeno, da je punčka z imenom Barbara tisti hip na razstavi ali sploh na zalogi. Kakorkoli, prva punčka, ki se ji je gospa približala, je bila prav Barbara in to je bil moment, ko sem verjela, da ti je nekaj pač lahko namenjeno.

Zelo sta se me dotaknila tudi babica in dedek iz Ljubljane, ki na razstavo vsako leto pripeljeta svoji vnukinji in obe si lahko vedno izbereta novo punčko, ki se nato pridruži sestram, ki so dom pri njiju našle v preteklih letih.

Naj na tem mestu še omenim, da sem v zgornjih odstavkih nehote delala krivico fantkom, saj izpod pridnih rok ustvarjalk prihajajo tako punčke, kot fantki. Punčk je sicer bistveno več in so simbol te razstave, vendar tudi fantki iz cunj uspešno osvajajo srca obiskovalcev.

Še težje kot pri domačih obiskovalcih je narediti izbor pri obiskovalcih iz tujine, saj je bilo teh res ogromno, prihajali pa so iz vseh možnih držav, tudi iz zelo oddaljenih. V spominu so mi na primer ostali trije mladi fantje iz Filipinov, ki so Slovenijo obiskali zaradi Luke Dončića. Potovali so sicer na Hrvaško, vendar so tam izvedeli, kako blizu je država, kjer se je Luka rodil ter zato hitro spremenili načrte in odpotovali v Slovenijo. Bili so res posrečeni, postavili so se na sredino razstavnega prostora, skakali in skandirali “Luka Dončić, Luka Dončić”. Nato so poslikali praktično vse punčke na razstavi, iz vseh možnih kotov in se ob tem neskončno zabavali. Izbrali si sicer niso nobene, ampak jim je bilo zaradi vsesplošne simpatičnosti oproščeno.

Prišla je tudi mešana družina iz Avstralije, v kateri oče izvira iz Slovenije, vendar se je v mladih letih zaljubil v dekle iz Avstralije in tam ostal. Medtem, ko sva midva navdušeno klepetala, sta si njegova žena in hčerka z zanimanjem ogledovali punčke in na koncu je ena od njih odšla z njimi v Avstralijo. Zelo topla in zanimiva družina, polepšali so mi tisti dan.

Pa potem družina iz Malezije, kjer je mama izbirala med dvema fantkoma iz cunj in se nikakor ni mogla odločiti katerega naj vzame. Po desetminutnem oklevanju je oče, ki je bil že vsega naveličan, rekel: “Take both”. Pa so šli z dvema domov.

Zgodb je bilo še veliko, ampak naj ostanem pri zgoraj opisanih, saj upam, da sem predala želeno sporočilo. Hvaležna sem, da sem dobila možnost sodelovanja na razstavi, saj sem s tem naredila nekaj dobrega za druge, hkrati pa spoznala zelo različne ljudi ter pridobila veliko izkušenj in novih spoznanj zase.


Zapisala: Kristina Lampič, prostovoljka UNICEF-a Slovenija

Pridružite se prostovoljcem in prostovoljkam UNICEF-a Slovenija in pobliže spoznajte projekt UNICEF-ove punčke iz cunj. Več o prostovoljstvu pri nas si lahko preberete na https://unicef.si/prostovoljstvo/. Se veselimo!

Unikatne, ročno izdelane UNICEF-ove punčke iz cunj si lahko izberete na www.punckeizcunj.si in z donacijo rešite otroško življenje.