Print header

Prostovoljska zgodba: ODPRTO SRCE / PODARIM– DOBIM / ISKRE V OČEH

19.09.2013

Letos poleti mi je bilo zelo toplo – pri srcu.

Stara sem 52 let in sem v najlepšem obdobju svojega življenja. Izguba službe lansko leto je bila zame velik izziv. Smisel brezposelnosti sem našla v prostovoljnem delu. Nekaj izobraževanj na to temo in neformalnih znanj sem že imela, nekaj sem ji obiskovala  v letošnjem letu. Sem prostovoljka pri Rdečem križu (družim se iz  osebami s težavami v duševnem zdravju, obiskujem gospo v Domu upokojencev, jeseni bom spet  sovoditeljica skupin za samopomoč…) ter pri Društvu za nenasilno komunikacijo ( sodelujem z mladostniki do 14 let)0. Dežuram tudi na Zaupnem telefonu Samarijan in se pogovarjam s klicalci.

Pri svojem delu imam  mentorje  in supervizorja, kar je zame zelo pomembno in dragoceno.

Včasih pa naredim kaj dobrodelnega po svoji vesti: prosim, vprašam, vzamem tam kjer je (tudi doma) in nesem tja, kjer ni(majo), predvsem hrano in oblačila.

Pri vsem tem se najbolj učim srčnosti, sočutja, nevsiljivosti, spoštovanja, hvaležnosti, empatije, dostojanstva, življenja tukaj in zdaj, sprejemanja barvitosti, raznolikosti in unikatnosti vsakega človeka ter zavedanja, da je življenje skrivnost.

Zelo lepa poletna izkušnja je bilo sodelovanje z Mladinskim centrom Podlaga v Sežani pri Živi knjižnici. Živa knjiga = živ človek. Živo knjigo »beremo« tako, da se z njo pogovarjamo v živo. Sodelovale so različne knjige: igralec, biseksualka, vegetarijanka, brezdomec, Kubanec, bivša punca odvisnika od nedovoljenih drog, duševno prizadeta oseba, visoko izobražena brezposelna oseba, mlada direktorica,  Peruanec, ozdravljen alkoholik, itd.

»Zgodbe, ki jih piše življenje« : osebo, ki živi od svojega 5 leta v zavodih, se pravi že 58 let, sem s Primorske peljala  na  drugi konec Slovenije, da je po 13 letih spet videla svojo sestro in prvič v življenju tudi  svojega brata. Ja,  bilo ganljivo.

»Svet je ena velika družina.«    

Iz knjige Prostovoljski dnevnik, avtor Jože Ramovš, stran 20 in 21: »Od nekdaj je bila osebna solidarnost nepogrešljiva pot do osebnega zorenja. Ko človek osebno doživi potrebo drugega ali drugih in se svobodno odloči za pomoč in sodelovanje, se sam človeško razvija bolj kot s čimerkoli drugim. Anton Trstenjak je kot vrhunski strokovnjak za psihologijo ustvarjalnosti rad poudarjal, da je najčistejša oblika ustvarjalnosti prav etična ustvarjalnost, ko človek z osebno odločitvijo naredi nekomu nekaj dobrega; samo to je namreč čisto ustvarjanje iz nič, vse drugo je odkrivanje in preoblikovanje že obstoječega.«
»Če hočeš pomagati sebi, poskrbi za druge;
če hočeš pomagati drugim, poskrbi zase.«

In še moja vsakodnevna molitvica:
Hvala življenje za današnji dan,
hvala za vse kar sem,
kar čutim, kar znam in kar imam.
Hvala, ker lahko dam.

Eda La Vita


Nazaj | Arhiv
Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se