Print header

Inventura moje kariere - zgodba prostovoljke Barbare

09.10.2014

Z nami je svojo pot v prostovoljstvo delila igralka, magistra znanosti, družinska mediatorka in prostovoljka na OI Barbara Lapajne Predin.

Inventure prinašajo pospravljeno preteklost, kupčke z računi, ki jih moraš še poravnati in tudi kakšno presenečenje. Moja poklicna pot je bila zelo prepuščena trenutnemu navdihu, zunanjim vplivom in objektivnim okoliščinam. Zunanji vplivi so bili ljudje, s katerimi sem več let sodelovala v njihovih projektih in institucije, ki so me nekaj časa redno vabile k sodelovanju. Objektivne okoliščine so dejstvo, da se nisem zaposlila v javnem zavodu, saj je z leti predvsem za samozaposlene igralke vedno manj dela, ter dejstvo, da sem bila v nekem trenutku prisiljena prevzeli delo tajnice, direktorice, menedžerke, rekviziterke in kostumografinje v KUD-u Levi breg. Lastna produkcija mi je dajala krila in voljo do dela. Navdih me je vodil pri izbiri projektov, vedno manj je bilo klicev od drugod in vedno bolj sem morala sama iskati ideje in sredstva za njihovo realizacijo. V tem času sva z Zoranom veliko sodelovala na dobrodelnih prireditvah, pripovedovala pravljice in pela pesmice otrokom po bolnicah in zdraviliščih. V nekem trenutku sem ugotovila, da me z igralstvom povezujejo samo še te prostovoljske dobrodelne urice.

Potrebovala sem nov izziv in zato sem se vpisala na magistrski študij neprofitnega menedžmenta. …
Deset let sem delala kot producentka, pripovedovalka zgodb in svetovalka. …

Prišel je čas za nekaj novega. Marca 2013 sem se vpisala na tečaj mediacije. Med pripravami na izpit iz družinske mediacije sem naletela na povabilo Onkološkega inštituta (OI) in Slovenske filantropije za delo prostovoljcev na OI. Potrebovala sem nov izziv v prostovoljstvu, ki je bil do tega trenutka vezan samo na moje igralske in producentske dejavnosti. Všeč mi je bila misel, da bom imela prvič v življenju redno delo, pa čeprav štiri ure enkrat na teden. Zame je bilo pomembno, da bom izkusila nekaj novega in da bom otrokom tudi z lastnim zgledom pokazala, da je prostovoljsko delo pomemben del naših poklicnih karier. Opravili smo usposabljanje za prostovoljce in decembra 2013 smo začeli z delom. Zelo hitro sem ugotovila, da je za prostovoljca veliko  dela vse od 7h zjutraj pa tja do 16h, ko končajo zadnji kolegi. Na OI je veliko ljudi, ki potrebujejo spremstvo in družbo; nekateri prosijo, da jim greš kaj kupit, nekateri pa želijo samo, da si z njimi in da molčiš. Ljudje, ki jih srečujem na OI, so mi dali zelo veliko s svojo voljo do življenja, s svojo pozitivno naravnanostjo in z drobnimi iskricami, ki se jim skupaj nasmejimo, s svojimi zgodbami, ki jih pripovedujejo, in z lepimi mislimi, ki si jih zapisujejo, da jih lahko preberejo, ko jim je hudo.

Na nek čuden način sem povsem neodvisno začela novo poklicno kariero mediatorke in novo prostovoljsko delo, pa se mi zdi, da imata zelo veliko skupnega. … Mediatorstvo me je naučilo poslušati in verjeti, da znajo ljudje sami poiskati rešitev. Iste veščine uporabljam tudi kot prostovoljka. Ne kot mediatorka in ne kot prostovoljka nimam mandata dajati nasvetov, predlogov ali sodb. Tam sem zato, da poslušam in pomagam pri komunikaciji oziroma razumevanju lastnih stališč.

Deset let sem delala doma, ker je bilo moje delo predvsem pisarniško. Družina je bila navajena, da sem vedno dosegljiva. Zdaj se je to spremenilo. Na OI delam zelo zgodaj zjutraj, ker otroka ne potrebujeta več moje pomoči pri odhodu v šolo. Seminarji pa so popoldne in ker zna moj enajstletnik že sam opraviti svoje popoldanske obveznosti, sem tistih pet – šest popoldnevov na mesec, ko me ni doma, lahko povsem mirna. Ostali čas pa razporedim med delom tajnice in tistim kar je moje najlepše poslanstvo, družino.

Moja misel dneva: Sonček je in mi smo skuštrani!

Celotno zgodbo lahko preberete tu.

Delite tudi vašo prostovoljsko zgodbo. Pošljite jo na novice@filantropija.org

Nazaj | Arhiv
Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se