Print header

Dan varstva živali

04.11.2014 Gimnazija Vič

                                                                     

Zbiralna akcija za zavetišče Gmajnice

Ne vem, kje naj začnem. Morda pri prvi kletki. Morda pri kupih brisač? Ali pa prvem sestanku v predavalnici?  To zadnje bo kar pravo izhodišče, čeprav bi najbrž morala poseči še veliko, veliko dlje v preteklost, saj se prostovoljstvo vendarle ni pojavilo kar čez noč.

Torej... Predavalnica. Oči, uprte v prezentacijo. Luči nad nami, ki začuda vse delujejo. Jaz, ki dvigam roko. Jaz, ki opazujem, kako v istem hipu šine v zrak tudi nekaj drugih rok. Jaz, ki sem ponosna, da sem prišla. Da imam priložnost delovati v skladu z mojimi normami in prepričanji. In ostali lastniki rok, ki so bržkone čutili podobno.

In tako je bilo odločeno: v okviru prostovoljstva smo organizirali skupino, ki bo zadolžena za uspešen potek dobrodelne akcije ob dnevu živali. Nadalje smo si razdelili naloge in že kmalu po prvem srečanju pričeli z delom. Tri izmed nas so bile zadolžene za izdelavo plakatov, ki so obešeni na oglasnih panojih mimoidoče seznanjali z akcijo. Dve sva v slogu »ziher je ziher« sestavili še okrožnico. Tretji način privabljanja pozornosti in absolutni zmagovalec v izvirnosti ideje pa je bilo izrezovanje belega in črnega papirja v obliki tačk in lepljenje le-teh povsod po šoli. V »govorilnih urah« smo ustanovili pravo malo manufakturo in osebno sem zelo uživala ob misli, da se trudimo šolske hodnike dobesedno »potacati«.

Ko so bili šolska tla, stene in ograja primerno »blatni« od pasjih tačk, se je pričelo zbiranje brisač, hrane in drugih stvari, ki bi jih lahko skrbniki živali v Zavetišču Gmajnice zanje s pridom uporabili. Z uporabnim smo zvrhano napolnili dva lesena zaboja , in ju, vidno zadovoljni z upravičenim špricanjem  (v mojem primeru z blaženo odsotnostjo od ure matematike), odnesli v avtomobil profesofice Vičar. Nato smo skupaj odšli v  Zavetišče. Že takoj ob prihodu je sivi muc nenadejano naletel na gručo razneženih rok in vzdihov kot »Oooh« in »Joj si srčkan«. Njegov črni kolega se sicer ni pustil crkljati, vendar pa očitno ni imel nič proti poziranju pred fotoaparatom – in tega je bilo kar precej.

Vprašanje, ali bi gruča razneženih najstnic rada pogledala mucke in kužke iz zavetišča, je bilo prej ko ne zgolj retorično. Šle smo v majhno sobo, na vsaki strani katere so bile kletke, ena vrh druge. Sami mucki. Vsaka se je postavila pred kletko svojega najljubšega mačka in vestno prebirala podatke o njem – ime, starost in njegove značajske lastnosti. Če bi bila maček, bi visel na moji kletki listek z obkroženima »plah« in »crkljiv«. Vprašala sem se, kako bi bilo meni všeč, če bi se sama znašla v takem položaju, po domnevno tragični zgodbi tako kot mucki, ki smo jih videle. Zanimalo me je, kako bi se v vlogi zapuščenih mucev znašli njihovi lastniki.

Psi so bili zgodba zase. Obstala sem pri moji favoritki. Nisem se posebej ozirala na dejstvo, da sem ostala sama z njo in so ostala dekleta izginila nekam drugam – iz tega razloga se bralcu poročila opravičujem za nedoslednost, saj nimam pojma, kaj vse so dekleta še videla. Kajti »moja« psička je bila res ljubka. Profesorica je namignila, da se iz načina njene hoje da videti, da so jo mučili. Kakšna zver bi lahko takemu cukrčku storila kaj žalega? »Človek s kamnitim srcem,« mi je mrko dejala ena od deklet, ko sem ji postavila vprašanje. Vse, kar sem lahko storila, je bilo le nemo kimanje. Vse, kar je lahko storila psička, je bilo ležanje ob ograji in prijazno mahanje z repom, ko jo je kdo pobožal. Ob njeni kletki je bil velik črn pes z takimi »puppy eyes« očmi, da bi lahko resno konkurirale očem Obutega mačka iz Shreka.

Čeprav so mojo osebnost nekoč označili za »mačjo«, v resnici obožujem pse, je pa res, da sem ob njih precej bolj previdna. Raje klečim ob kletkah in se ž živalmi pogovarjam, kot da bi se jih poskušala dotakniti. V vsakem primeru pa so se te živali globoko dotaknile mene. Ne glede na svojo preteklost in izkušnje so bile pripravljene človeku znova zaupati in mu podariti srce. Z nekaj sreče bo vsaka izmed živali na Gmajnicah našla prijeten in ljubeč dom, ki si ga zaslužijo prav tako kot mi ljudje.

 

Ana Koderman, 4.c

Nazaj | Arhiv
Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se