Print header

Razmišljanju o delovanju laičnih psihosocialnih pomočnikov na rob

24.11.2014

Pismo dr. Andreje Bahovec, zdravnice splošne medicine, predstavlja izhodišče za letošnji Forum prostovoljstva, saj bomo moderirano in v manjših skupinah med drugim iskali načine, kako posameznike opolnomočiti skozi prostovoljstvo.

Z zanimanjem sem v decembrski številki revije Isis prebrala članek dr. Anice Mikuš Kos o laični psihosocialni pomoči v Afganistanu. Razmere, ki so meni komaj predstavljive. Vojna, amputiranci, otroci na ulici. Po drugi strani pa ne gre za nič novega; mediji me dan za dnem seznanjajo s podobnimi novicami. Informacija, ki me pretrese, vendar ji že naslednji trenutek sledi druga. In na vse skupaj nimam niti najmanjšega vpliva.

Vprašanje, mimo katerega nisem mirno zmogla, pa je bilo: Kaj pa bogate države? Še bolj natančno, kaj pa mi, kaj pa razmere pri nas?

Zadnjih sedem let delam v ZD Šiška kot zdravnica družinske medicine. Ker sem pred tem delala veliko let v domu za ostarele, se je pred mano odprl dokaj nov svet. Odkrila sem, da so bloki v Šiški polni starejših ljudi (kar je glede na starost blokov tudi precej logično), ki živijo sami v svojih stanovanjih in se občasno srečujejo s svojimi odraslimi otroki, če jih imajo. V glavnem pa je njihov svet hudo omejen; če imajo srečo, se dobro razumejo s kakšnim sosedom. Kadar se vzpenjam po hodniku kakšnega velikega bloka se sprašujem, ali bi bilo mogoče kaj narediti, da bi se poživilo življenje v soseski, da se ljudje ne bi zaklepali drug pred drugim, da bi obstajal prostor varnega srečevanja? In še, ali si tega ljudje sploh želijo? Ko se pogovarjam z ljudmi, so ti velikokrat zelo zadržani do česarkoli, kar bi spremenilo njihovo rutino. Velikokrat ne želijo niti za karkoli prositi svojih otrok; ti imajo naporne službe in svoje družine in kopico svojih skrbi. In vedno večkrat so okradeni – bodisi na avtobusu ali doma.

Zadnje čase se pojavlja tudi vedno več ljudi okoli 50. leta, ki so ostali brez službe in so težko zaposljivi. Velikokrat prestrašeni, da ne bi izgubili podpore, ne delajo nič (ali pa mi tega ne priznajo).Včasih rečejo, da je službo tako in tako brez zveze iskati, ker dobijo na Zavodu vsaj toliko denarja, kot če bi delali in je škoda izgubiti te ugodnosti. Medtem ko se ženske v krogu gospodinjskih opravil še nekako znajdejo, so moški brez dela velikokrat čisto izgubljeni. Vedno več jih tudi prihaja po opravičila, da se jim ni potrebno zaradi bolezni udeležiti tečajev na Zavodu za zaposlovanje in mnogi povedo, da je to, kar tam slišijo, čisto neuporabno, da so napisali že ne vem koliko prošenj brez vsakega uspeha in da tam samo zapravljajo čas.

Naslednja skupina so mladi odrasli (navadno z nekoliko višjo izobrazbo), zelo zaskrbljeni zaradi svojega zdravja, prepričani, da so težave, ki jih imajo, povezane z resno boleznijo. Želijo vedeti točen in s preiskavami potrjen vzrok njihovih občutkov ali bolečin. Ko končno pridemo do tega, da se težave pojavljajo zaradi anksioznosti, si zaželijo psihoterapije in strokovnjaka, da bi jim povedal, kaj je z njimi narobe, kot so to videli v ameriških filmih. Seveda so obravnave pri psihiatrih kratke (bodimo pošteni; večina jih psihiatra niti ne bi potrebovala). Razna psihološka svetovanja pa je v glavnem potrebno plačati in po navadi že po nekaj srečanjih zmanjka denarja in povedo, da si tega ne morejo privoščiti. Večina želi individualno svetovanje in se ne bi priključili skupini (občasno obstaja ta možnost Ljubljani v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo na Polikliniki). Ko se pogovarjam s svojimi kolegi, mlade v glavnem doživljamo kot najtežje paciente, ki v veliki zaskrbljenosti za svoje zdravje zahtevajo kup preiskav, za katere v glavnem ni nobene podlage. So pa v splošnem zelo slabo opremljeni za srečevanje s težavami.

Srečujem se tudi z delavci, ki prihajajo iz bivših jugoslovanskih republik, Bolgarije in Romunije in živijo velikokrat tukaj v zelo mizernih razmerah, delajo po dvanajst ur dnevno in skrbijo za svoje družine, ki so ostale doma.

Potem je tu skupina mladih nezaposlenih, ki so kar doma ali se vrnejo domov in so breme sebi in tudi staršem, ki se morajo soočiti s skupnim življenjem s svojim že odraslim otrokom.

In zgodi se mi, da nimam vsem tem ljudem česa ponuditi (no, lahko pozdravim angino in z zdravili uredim pritisk). Včasih pa razmišljam, da bi morda lahko zdravstveni dom bil še kaj več. In da bi mreža prostovoljskega dela lahko marsikomu vrnila dostojanstvo ali da bi kakšno srečanje komu polepšalo dan. Hkrati pa se zavedam, da sem po koncu dela v ambulanti utrujena in imam velikokrat vsega dovolj in da so enako utrujeni moji kolegi. Kdo bo torej spreminjal stvari?

Zato se mi zdi razmišljanje dr. Mikuš Kos izjemno aktualno tudi za naše razmere. Samo s strani države vodene aktivnosti že zdavnaj ne zadoščajo več. Ker je denar omejen, tudi širjenje mreže s področja javnega in duševnega zdravja ni ravno realno. Že to, da so vsaj delno zaživele referenčne ambulante, je velik uspeh.

 Vsekakor je prizadevanje za humanizacijo življenja tako v velikih mestih, kot tudi drugje nujno. Predvsem pri nas ni razvita zmogljivost konstruktivnega in nenasilnega upora zoper neugodna ekonomska in politična dogajanja, kot to avtorica odlično poimenuje. In verjetno vloga zdravnika danes ni samo v doseganju tarčnih vrednosti holesterola in pritiska (čeprav je tudi to zelo pomembno) ampak tudi v prizadevanju za čim bolj humane življenjske razmere. Ko avtorica govori o skupnostnem pristopu, o skupinah za samopomoč, o iskanju novih poti v Evropi mislim, da odpira izjemno aktualna področja delovanja, ki sicer pri nas niso čisto odsotna, prav zelo prisotna pa tudi ne. In strinjam se, da je čas, da se razmišlja o novih oblikah zaščite duševnega zdravja. Kajti ta bi se verjetno ugodno odražale tudi v višini krvnega pritiska, pogostosti sladkorne bolezni, depresiji …

Če se ne bomo o tem pogovarjali, razmišljali, iskali, potem ne bomo poti niti začeli. In ni vsaka pot obsojena na neuspeh.

Andreja Bahovec

Nazaj | Arhiv
Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se