Print header

Mladi prostovoljci pomagajo sovrstnikom

28.04.2016

V torek, 12. Aprila 2016, smo prostovoljci iz OŠ Toneta Čufarja obiskali Azilni dom na Viču.

Dogovorili smo se, da se bomo tam družili z otroki. S seboj smo prinesli tudi nekaj iger in žog ter likovnega materiala.

Sprejela nas je koordinatorka Urška in nas popeljala v dom v večnamenski prostor, kjer smo na mize porazdelili likovni material in igre. Otroci so počasi začeli prihajati in se nam priključevati pri risanju. Povabili smo jih tudi k igri z žogo ter k družabnim igram. Nekateri prostovoljci so zelo spretno, nekateri na začetku malo sramežljivo, pristopili k otrokom.

Strah pred neznanjem jezika, ki je bil prisoten pred našim srečanjem, je zelo kmalu izginil, saj je večina otrok govorila slovensko vsaj nekaj besed. Čisto dovolj za sporazumevanje.

In zavore so popustile. Igra je stekla, komunikacija tudi, strahovi so se porazgubili in nasmehi so napolnili prostor. Otroci iz doma so prehajali od ene dejavnosti k drugi, sodelovali, se smejali, zabavali… Tako kot mi. Bilo nam je lepo.

Prostovoljci so jim delili plišaste igrače, ki smo jih imeli s seboj in s tem njim in nam z nasmehi polepšali trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.

Kar hitro je minil naš skupni čas.

Urška je ponudila, da s prostovoljci na koncu opravi razgovor o našem srečanju. Govorili smo o vsem mogočem, o strahovih, dilemah, o življenju v azilnem domu, o pogojih bivanja, o konfliktih med prebivalci doma, o tem od kje prihajajo, o tem zakaj so na koncu želeli vzeti stvari, ki smo jih prinesli s seboj, k sebi v sobo, o tem, da so otroci natančno takšni, kot mi…

Urška je prostovoljce spodbudila, da na glas govorijo o tem, kar so doživeli, da se s prijatelji pogovarjajo o tem, kaj so doživeli, kaj so videli, kako jim je bilo in s tem skušajo in pomagajo razbijati stereotipe, strahove, ki so lebdijo okoli nas o beguncih in migrantih.

Na koncu je bilo vprašanje, KDAJ PRIDEMO SPET?

Nekaj  vtisov prostovoljcev:

©      V azilnem domu sem se zabaval. Na začetku sem zaradi incidenta pred vrati res imel nekaj predsodkov, kasneje pa so izginili. Všeč mi je, ker sem se igral z otroki in mislim, da mi bo ta izkušnja zelo koristila. To pa bi rad ponovil (6.razred)

©      Bilo je zelo zanimivo in zabavno. Z njimi se je lahko sporazumevati. Ne smemo imeti predsodkov do njih. Radi so se družili z nami (9.razred).

©      Igrali smo se s šolskimi in predšolskimi otroki. Najprej me je bilo malo strah, ker so kričali, potem sem se navadila. Igrali smo se z žogo in risali. Počutila sem se dobro. Mislim, da so ti otroci, ki so v azilnem domu, zelo ubogi (4.razred).

©      V azilnem domu je bilo zelo zabavno. Najboljši trenutek je bil, ko si majhnemu otročku dal igračo, ki jo je stisnil in se nasmehnil ter stekel k mamici ali očku. Nekaj ljudem je malo prekipelo, vendar jih razumem, saj bi tudi meni. Na začetku smo tudi mi bili malo sramežljivi. Večina otrok je risala. Nekaj otrok je že obvladalo slovenski jezik. ZELO MI JE BILO VŠEČ IN UPAM, DA BODO ČIM PREJ NAŠLI SVOJ DOM IN ZAŽIVELI, PREDVIDEVAM, BOLJŠE ŽIVLJENJE (6.razred).

©      V azilnem domu sem se počutila v redu, zabavno. Zabavno je bilo zaradi tega, ker smo se lahko z begunci igrali in pogovarjali, čeprav niso znali veliko po slovensko. BEGUNCI SO ZABAVNI! (4.RAZRED)

©      Opisal bom izlet v azilni dom. Tja smo šli z avtobusom. Ko smo prišli nas je gospa pospremila v večnamenski prostor. Tja so prišli tudi otroci begunci, s katerimi smo se igrali. V spomin se mi je dogodek vtisnil kot vesel, saj smo skupaj osrečili nekaj otrok (6.razred).

©      JAZ IN BEGUNCI: Bilo mi je zelo všeč. Najprej so me vsi varnostniki, vsa pravila in nekateri prepiri pred domom zelo PRESTRAŠILI. Ko smo vstopili v sobo, sem si sama pri sebi govorila: » SO SAMO OTROCI! ». In res so. So čisto taki kot mi. Radi se igrajo in rišejo. Naslednjič moramo vzeti več žog.

Na koncu nas niso hoteli zapustiti. Čas je zelo hitro minil in bi še velikokrat prišla tja. (7. razred)

©      Ko smo se odpravili sem bil nervozen. Ta občutek se je iz minute v minuto stopnjeval. Ko smo prispeli so nas pričakali »tuleži«, ki sem se jih zelo prestrašil. Otroci s katerimi smo bili na delavnici so super. Hvala za to izkušnjo!!! © (5.razred)

©      Ko smo prišli in smo stali pred vhodom nas je bilo malo strah, vendar ko sem prišla noter, se je moje počutje spremenilo. Bila sem zelo vesela, ko sem videla otroke in dojenčke ter mame. Ko sem nosila otroka sem bila zelo srečna, še posebej, ker sem videla, da je bil dojenček vesel. Lepo je bilo ustvarjat z mlajšimi in prav tako starejšimi.

Rekla bom, da je bila to najlepša izkušnja v mojem življenju in da bi z veseljem še enkrat šla tja. ©(9.razred)

Z izdelki, ki smo jih naredili skupaj, smo naredili razstavo. Rezultate dela poglejte TU.

Nazaj | Arhiv
Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se