Print header

Dan za spremembe v Ljutomeru in njegovi okolici

13.04.2011

Lep sončen, poletni sobotni dan smo resnično preživeli drugače kot vse običajne dneve v letu. Pa saj nismo opravili nekih velikih podvigov, velikih dejanj. To pa bo opazno le takrat, če bi mnogo ljudi naredilo nekaj drugačnega in živeli »DAN ZA SPREMEMBE« resnično drugače kot običajni dan. Mi smo začeli lani, letos smo nadaljevali in o tem dnevu povedali našim starejšim članom Društva upokojencev Ljutomer, pa ne samo njim, ampak seveda tudi njihovim družinam, s katerimi živijo skupaj. Zame je to bil izjemen dan, ki ga resnično darujem za druge. Kar pa mi daje še večje zadovoljstvo, da otroci, ki sem jih povabila k sodelovanju, tega niso odklonili. To so osnovnošolci, člani Kulturno mladinskega turističnega društva Krištanci-šalinci-Grlava, stari od 7 do 12 let. Ne morete si zamisliti, s kakšnim zanimanjem poslušajo pripovedovanje starejših ljudi, da tega niti sama ne bi pričakovala. Mogoče so prav oni upanje za našo boljšo družbo. Prepričana sem, da je začetek dober in ga je treba nadaljevati. Kakšen je bil ta naš »DAN ZA SPREMEMBE«
Kot predsednica Društva upokojencev Ljutomer sem se lansko leto odločila za ta dan. K sodelovanju sem povabila poverjenice, ki tudi kot prostovoljke delujejo v krajih, kjer ima društvo svoje člane in članice. Naloga teh poverjenikov in poverjenic skozi vse leto je, da člane društva obveščajo o aktivnostih v društvu in jih tako tudi obiskujejo. Da bi ti obiski bili nekaj posebnega, pravzaprav drugačnega, sem nagovorila tudi otroke iz našega Kulturno mladinskega turističnega društva Krištanci-šalinci-Grlava.
 
Ob 9. uri smo se odpravili od doma, iz Krištanec, skupaj z otroki Nušo Pučko, Valentino in Timotejo Koroša ter Blažem Sunčičem. Ustavili smo se ob poverjenici, s katero smo skupaj nadaljevali pot do osebe, ki smo jo želeli obiskati. Poverjenica oz. prostovoljka je poskrbela, da je družina bila o našem obisku tudi obveščena. Če pa to ni bilo mogoče urediti, smo družini razložili, zakaj prihajamo in zakaj pravzaprav ta poseben dan. 
 Naša razlaga je bila, da naj bo ta dan povsem drugačen od drugih dni v letu. Da storimo nekaj dobrega, drugačnega. Ob teh nekaj obiskih smo se seznanili, kaj posamezna družina potrebuje, njihove težave in ugotovitev, da ob tem ostajajo sami, predvsem ti naši preprosti, vaški ljudje, ki imajo kot družina nizke prihodke. Niso poučeni o pravicah, ki bi jih lahko uveljavljali, ali pa si teh pravic ne upajo uveljavljati, ali pa jih je sram.
Kupili in podarili smo rožo, kavo, čokolado, čaj. Po kratkem razgovoru so otroci imeli kratek kulturni program: recitacije, pesmice in igranje na harmoniko. Tudi jaz sem jim namenila nekaj besed-vse pa so bile povezane z besedo mama, pomlad in ljubezen. Bile so iskrene zahvale, stiski rok, objemi in solze. Nekateri živijo ob svojih družinah, nekateri sami, v pričakovanju, da otroci prihajajo vsak dan in jim prinašajo hrano, pospravijo in poskrbijo zanje. Kateri so srečnejši? Prav gotovo tisti, za katere družine lepo poskrbijo. S tem izkazujejo veliko hvaležnost do svojih staršev, vendar je to izjemno velika odgovornost. Tem ljudem, tem skrbnikom bi se morale približati državne institucije in jim tudi finančno pomagati. Kajti ostati doma, v svojem domu, kjer so vse svoje življenje živeli, je zanje največja sreča in zadovoljstvo. Iz praga svoje hiše lahko vidijo polje, gozd, travnik in hribe zasajene z vinsko trto. In to je njihovo življenje. 
 
Po kratkem kulturnem programu smo se še malo pogovorili z osebo, kateri je bil namenjen obisk in pa ob tem tudi z družinskimi člani. Pri nekaterih je bil ta obisk daljši, spet pri drugih nekoliko krajši. Ob osebi, ki živi tudi sama, vendar je še zelo vitalna, čeprav je dopolnila 90 let, sem se srečala s prijateljem iz mladinskih aktivnosti v mladih letih. Tudi to je bilo prijetno presenečenje. Otroci so z zanimanjem prisluhnili pripovedovanju teh starejših oseb, kako se je nekoč živelo, kako skromno, kako preprosto, kako so v krušnih pečeh pekli in še pečejo domači kruh, predvsem ob večjih družinskih praznikih. Tukaj smo tudi zvedeli, katero pesem mama najrajši posluša, in s to pesmijo jo bomo presenetili drugo leto. Za enkrat pa ostane skrivnost. Nekateri živijo v zelo odmaknjenih krajih, kjer še ni asfaltnih cest, v sicer čudoviti, idilični pokrajini, vendar si težko zamišljamo ozko, gramozno cesto na težko dostopnem kraju, visoko med zasajeno vinsko trto. Otrokom je bila zelo zanimiva pripoved o mazilu, ki je mami, tako je povedal sin, pomagalo, da je lahko vstala iz postelje, drugače bi že pred mnogimi leti, bila na negovalnem oddelku, vendar, kot nalašč, takrat na oddelku zanjo ni bilo prostora. Sin je priskrbel eterično olje, s katerim je mamo,  dva do trikrat na dan masiral. Ko je mama že okrevala, in je imela bolečine z zobmi, si je s tem čudežnim mazilom namazala obolelo mesto v ustih in si uničila kar nekaj zob. Kje pa je ta preprosta ženica vedela, da je treba prebrati tudi navodilo, ampak je bila prepričana, da uspešno pomaga pri vseh vrstah bolečin.    Bilo je zelo zanimivo za vse nas, ki smo te obiske opravili pri naših članicah:
? Mihorič Antoniji, rojeni leta 1922
? Stolnik Mariji, rojeni leta 1917
? Perko Juliji, rojeni leta 1915
? Ploj Stanislavi, rojeni leta 1919
? Fajfar Mariji, rojeni leta 1915 in
? Fric Mariji, rojeni leta 1920.   Skupaj z otroki so bile še z nami prostovoljke Angela Kolarič, Silva Kolar in Darinka Karba. To je bil tudi za otroke poseben dan, kajti ni bilo časa, da bi posedali pred televizorjem in računalnikom. Zelo presenečena sem bila, da so si otroci zapomnili starejšo gospo - Veroniko Rakuša, ki smo jo obiskali lani, pa je med letom umrla. Zato smo se ustavili pri domačih, družini izročili svečo in šopek ter jih poprosili, da ji to odnesejo na njen grob. Bili so zelo ganjeni in presenečeni.
Ta »DAN ZA SPREMEMBE« je bil odraz prostovoljnega dela za nekoga, ki je nekoliko oddaljen od našega vsakdanjega življenja, pa nam ni mar, kako živi in kaj potrebuje. Veliko smo storili, posvečali smo se posameznikom in tako darovali svoj čas. Beseda »HVALA« ali »TEGA šE NISEM DOŽIVELA«, »RES LEPO« in prijazen pogled, solza v očeh, ali smeh na licu je bil odraz, da so bili srečni z nami.   Verjemite mi, vedno je primeren trenutek in čas za dobra dela, vse dni v letu.
       Slavica Sunčič

Nazaj | Arhiv
Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se