Print header

Dan za spremembe - kot so ga doživeli v Ljutomeru

11.05.2012

DAN ZA SPREMEMBE – 21. APRIL

To je dan, ki je drugačen, dan, ki ga podarjamo drugim.

Dan, ko sočloveka občutimo ob sebi, občutimo njegovo veselje, žalost.

Dan, ko sočloveku iskreno stisnemo roko. Dan, ki bogati – dan, ki ostaja v spominu.

Na ta dan, na poseben način s prostovoljci Društva upokojencev Ljutomer in otroki obiščemo starejše osebe, ki so člani društva. Dan se začne zjutraj in konča zvečer.
Za obiske naših najstarejših se vnaprej dogovorimo in povsod smo zelo prijazno sprejeti. Otroci se naučijo recitacije, zapojejo pesmi in zaigrajo tudi na harmoniko. Po kratkem »kulturnem programu« sledi pogovor z željo, da nam naši člani povedo nekaj o svojem življenju. Velikokrat slišimo zelo zanimive zgodbe, ki jih z zanimanjem prisluhnemo. Otroci pa se jih vedno radi spominjajo.

Najtežje je za tiste, ki jih je bolezen priklenila na posteljo. Zanje skrbijo domači, ki se trudijo, da jim ne bi ničesar manjkalo, kajti doma, verjetno tako tudi občutijo, jim je najlepše.

Ob teh obiskih slišimo pripovedi za 80 in več let nazaj, ki so povsem drugačne od našega današnjega življenja. Zanimivo pa je, da kljub revščini, ki so jo takrat občutili, pravijo, da je bilo lepo, da danes ni tako. Ali tako pravijo zaradi starosti, ali je res tako?

Pripovedovali so o delu v »tabrhih«, o nošenju vode v vedrih za kuhanje in pranje, o pobiranju koloradskega hrošča, ki so ga iskali po krompirju. Potožili so tudi o bolezni, o tem, kako pozabljajo, kako jim zmanjkuje ravnotežja in včasih se kar znajdejo na trdih tleh. Pa ob teh težavah niso preveč zaskrbljeni, vsaj tako se nam je zdelo.

Veliko bogastva nosijo ti ljudje v svojih srcih, kako znajo biti zadovoljni s svojim življenjem. Veselijo se ob muci Mici, psičku Pikiju in Ariju in o žalosti za zajčkom Mukiju. Slišali smo tudi glasno vriskanje, v katerem so pred davnimi leti tudi tekmovali. Skupaj smo tudi peli in se veselili.

In ko sem po končanem dopoldanskem obisku otroke Tino, Valentino, Timotejo in Blaža vprašala, kaj jim je bilo najbolj všeč, so rekli, da huškanje in žalost tete, ki ni več imela zajčka Mukija, pa pobiranje koloradskega hrošča in zaskrbljenost za teto, ki se večkrat znajde na tleh. Zanimiva pa jim je bila tudi pripoved sogovornika o delu v tovarni, ki ga je opravljal 8 ali več ur dnevno v škornjih in v mrzlem prostoru, danes pa ima neznosne bolečine v nogah. Ob tem je nastalo veliko vprašanj, na katere jim mi odrasli – Anka, Milica, Joža, Irena, Marjeta in Jelena, ki smo bili z njimi, nismo vedeli odgovoriti.

Slavica Sunčič

Nazaj | Arhiv
Prijava na e-novice

Prijava na e-novice

Ne zamudi pomembnih obvestil in dogodkov:

Prijavi se